Po končani gimnaziji v Kopru, študiju slikarstva na beneški Akademiji lepih umetnosti in diplomi pri prof. Tiozzu (1986) je na Jesenicah rojeni akademski slikar in scenograf Milan Percan v letu 1988 obiskoval še slikarsko specialko na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost pri prof. Emeriku Bernardu, se leta 1990 izpopolnjeval na barcelonski Akademiji lepih umetnosti, leta 1993 pa v Parizu. Sodi v generacijo likovnikov, ki so ob koncu osemdesetih vstopili v slovenski likovni prostor s samosvojim likovnim izrazom, slikarsko ustvarjanje pa mu pomeni najbolj svobodno udejanjanje lastne duhovne percepcije z najbolj primarnimi slikarskimi sredstvi. Samostojno razstavlja od leta 1985 (Trst, Ljubljana, Izola, Koper, Celje, Milje, Portorož, Piran, Kranj, Strunjan).

Milan Percan je nekaj let poučeval tudi likovno teorijo na Umetniški gimnaziji v Kopru (bil je med pobudniki in ustanovitelji tega novega gimnazijskega oddelka), od leta 2000 pa je v Gledališču Koper zaposlen kot vodja tehnike.

Kot scenograf se je gledališkemu občinstvu prvič predstavil v uprizoritvi Molièrovega Namišljenega bolnika v SLG Celje leta 1992 in do danes za Gledališče Koper, Primorski poletni festival in Mestno gledališče ljubljansko zasnoval scenografije za skoraj dvajset uprizoritev; med njimi tudi za Krčmarico Mirandolino C. Goldonija (2002), Modro Pišče M. A. Vidmar (2006), Svetilnik J. Ivanc (2006), Slugo dveh gospodarjev C. Goldonija (2013) in Alana Forda / Vrnitev odpisanih P. Lucića (2016). Pri posameznih uprizoritvah je sodeloval kot oblikovalec svetlobe.