http://www.gledalisce-koper.si/libs/phpthumb/phpThumb.php?src=/sites/gledalisce_kp_ts_si_2009/silos//c770e85334f15af96307fe02e3c1f91c&f=jpg&q=80&w=957&h=800&zc=1&iar=1&aoe=1
ikona_contact
ikona_obvestila
ikona_kazalo
Gledališče Koper
Telefon Blagajne
  +386 5 663 43 80 / Blagajna
Odprta vsak delovnik od 10.00 do 12.00, ob torkih in četrtkih tudi od 15.00 do 17.00, ter uro pred predstavo. Rezervacije na dan predstave niso mogoče.
Telefon uprave
  +386 5 663 43 88 / Uprava
E-mail   info@gledalisce-koper.si
 
Iztok Mlakar
Premiera: 5. junija 2015 v Gledališču Koper in 24. septembra 2015 v SNG Nova Gorica
V sodelovanju: Gledališče Koper in SNG Nova Gorica
Trajanje: 135 minut (odmor)
Zasedba: Režiser: Vito Taufer
Scenograf: Voranc Kumar
Kostumografinja: Barbara Stupica
Avtor glasbe: Iztok Mlakar
Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž
Asistentka režiserja: Zala Sajko
Asistentka kostumografinje: Anja Ukovič
Igralci:
Hudič: Iztok Mlakar
Jezus : Žiga Udir
Boltežar, Jožef, Janez Krstnik, Ivana, Revež, Poncij Pilat: Radoš Bolčina
Gašpar, Farizej, Bogataš: Igor Štamulak
Miha, Saducej, Hrom: Gorazd Žilavec
Angel, Mati, Slep, Suzana: Rok Matek
Marija, Magdalena: Tjaša Hrovat
Oče, Juda, Vojak: Matija Rupel / Nejc Cijan Garlatti

Instrumentalni trio: David Trebižan, David Šuligoj, Roman Kobal

Čeprav naslov Pašjon neposredno aludira na formo srednjeveške duhovne drame, ki je lahko vsebovala tudi komične elemente, Iztok Mlakar izpisuje Kristusovo življenje, delovanje in trpljenje v svojem izvirnem komičnem žanru z značilnim narečnim govorom in prepletom dramskih prizorov s songi. V trinajstih prizorih in prologu svobodno interpretira legendo o Kristusu, le da tokrat z besedami nekoga, ki mu pri pripovedovanju evangelija do zdaj niso dali priložnosti, da bi spregovoril.

Pašjon je napisan z vsem spoštovanjem do svetopisemskega izročila, saj Iztok Mlakar pri pisanju za oder enako kot v svojih songih razpostavlja človeške vrline in »vrline« rahločutno, z ostrim švrkanjem, a vselej tudi s srčnim razumevanjem. Ob soočenju z religiozno in zgodovinsko temo se Mlakar ozira nazaj s točke, na kateri smo danes. Ključno ob ugledališčenju Jezusovega življenja je navsezadnje prav vprašanje, kako bi Odrešenika in njegove vrednote danes sprejeli, ko je družba enako razslojena na obubožane in bogato družbeno elito. Koga bi Jezusova ljubezen prevzela, navdihnila z upanjem, očarala ... koga prestrašila in ogrozila? Kdo bi mu želel slediti, kdo izrabiti, kdo križati?

Iztok Mlakar, igralec in kantavtor ter član novogoriškega dramskega ansambla, je ustvaril zavidljiv opus songov ter komediji Duohtar pod mus! in Sljehrnik, ki sta v režiji Vita Tauferja in koprodukciji Gledališča Koper in SNG Nova Gorica doživeli več kot 350 ponovitev ter prejeli vrsto nagrad in priznanj.

Iz kritik...
Anja Bajda, Primorske novice (08.06.2015)
Izvirnost Pašjona je predvsem v izrabi interpretacijsko praznih mest glede Kristusovega življenja v Svetem pismu. Mlakar jih napolni s tematizacijo in s parodijo, z zbadljivim humorjem in ironijo. Ob prihodu svetih treh kraljev v Betlehem se tako pomudi pri rasizmu, ob prizorih o narodni eliti pri slovensko specifični vrlini klečeplazenja, ob zadnji večerji pozornost nameni predvsem ženskam, ki pripravljajo obed. Vse omenjeno ob obilici duhovitih zapletov in intrig. Hudič ima, skratka, dušo, pravzaprav je boljši od ljudi, je sklep Pašjona, ki sedmim smrtnim grehom doda še enega, poglavitnega: neumnost.
Ana Perne, Dnevnik (09.06.2015)
Mlakarjev komediografski interes je usmerjen prav k človeku in njegovim slabostim. Tako tudi Hudič ne nastopi kot neizogibni skušnjavec, ampak dobi celo dušo in v tokratnem podajanju Kristusove zgodbe postane vezni člen; dogajanje opazuje, ga komentira in navsezadnje tudi poantira s sklepnim poimenovanjem osmega smrtnega greha, ki je neumnost.
Vlogo Hudiča v uprizoritvi prevzame sam Mlakar. Kot porejen, repat in krilat rdeči vražiček z vilami (kostumografija je delo Barbare Stupica) se vplete v petje pri oznanjanju Kristusovega rojstva, nasmejani spremljevalec poteka, ki pa se postavi tudi na nekoliko priostreno stališče. Padli angel z znaki sočustvovanja, pripovedovalec skozi besede in songe.

Matej Bogataj, Delo (16.06.2015)
Na tem odrčku je Mlakar suveren rezoner, mojster ceremonije in uravnalec, ki mora na koncu priznati, da je smeh ogledalo duše in vse na svetu omejeno – razen človeške neumnosti, na kateri se vrag in z njim ta komični muzikal obilo pase.
(bip), Primorski dnevnik (19.06.2015)
Iztok Mlakar je razvadil slovensko, še posebej primorsko občinstvo z uspešnicami. Kot doslej je tudi v tem svojem Pašjonu ubral nekakšno srednjo pot; ni priklenjen na ustaljene vzorce, vendar niti inovatorski, ne klanja se »oblasti«, jo ošvrkne, vendar ne napade frontalno, jezikovno ni uglajen, je nespoštljiv po ljudskem vzorcu, vendar nikdar vulgaren in ne postavlja v dvom verskih dogem. Njegov hudič, ustvarjen seveda po meri preizkušenega Mlakarja v vlogi interpreta, je bolj dvorni norček, ki se »špota« (naj mi bo dovoljen goriški narečni izraz), manj je pokvarjen od »predstavnikov ljudstva« in na koncu hoče pomagati Kristusu ...
/…/ Po pričakovanjih je Mlakarjev Pašjon takoj naletel na nadvse topel sprejem občinstva, kar je tudi razumljivo za »ljudsko« komedijo, ki gledalce nagovarja s »človeškimi šentimenti«. Teh je v sodobnih ljudeh, ki so brez duše, bolj malo, pravi Mlakar-Hudič. Očitno se z njim ljudje strinjajo, čeprav uprizoritev iz gledalcev izvabi več smeha kot razmisleka. To pa je tudi pokora, ki jo Mlakarjev Hudič dodeljuje sodobnemu človeku.