Komedija
Premiera: Premiera 3. oktobra 2011 v Gledališču Koper
Krstna uprizoritev
Predstava traja 55 minut

Butalci so imenitnega rodu. Imeli so stara pisma, in če se jim ne bi izgubila in če bi jih znal kdo brati, tako bi ostrmel, da bi sedel kar vznak! Kajti pravijo, da je v teh pismih stala beseda, da sega rod Butalcev do Adama v paradižu.

Butale so imenitne. V Butalah imajo vse, in vse imenitnejše kot Tepanjčani, in jim do popolne imenitnosti ne manjka dosti.

Butalski gasilci so nezaslišano bolj imenitni od gasilcev drugod. Gasilska disciplina, strumnost in neustrašnost velja v Butalah,in so gasilci v nemajhen okras ne le procesijam, nego vsemu duhovnemu življenju in napredku, kar ga je v Butalah.

Butalska policija je strah in trepet. Še policaj se je včasih ustraši. Najbolj pa se je boji Cefizelj, grozanski razbojnik, ki zanj pravijo, da je že sedem ljudi zadušil, in pa tri ženske. Vsake toliko ga primejo, potem ga pa izpustijo. Saj, če bi ga ne izpustili, bi za njim sigurno prišel kakšen veliko hujši zločinec.

Silen je v Butalah blagoslov! Obilno imajo vseh dobrot. Gnoja imajo dosti, in dober koruzen kruh, niti jim ne manjka dežja in sonca in poleti muh. Kakor v paradižu žive; samo pameti nimajo prave.

Zasedba

Režiser
Dramaturg
Jaša Jamnik
scenograf
Kostumografka
Ana Matijević
Avtor glasbe
Davor Herceg
Oblikovalec giba
Branko Potočan
Oblikovalec luči
Jaka Varmuž

Igralci

Igrajo
Ajda Toman, Tjaša Hrovat, Jaša Jamnik, Mojca Fatur, Dunja Zupanec, Luka Cimprič, Rok Matek, Gorazd Žilavec, Igor Štamulak
Primorske novice 07.10.2011
Majda Suša

Tako očarljivih in radoživih butcev v resničnem življenju res ni mogoče srečati, čeprav se človek z lastno nespametnostjo srečuje tako rekoč vsak dan. Te duhovite humoreske, ki jih je Fran Milčinski pisal za različne časopise, je igralska ekipa več kot učinkovito utelesila – dialoga je namreč malo –, izčiščene prizore in domišljen gib Branka Potočana pa je režiser Jaka Ivanc z vso občutljivostjo na rahlo prekril s poetičnostjo.
Če te poetičnosti ne bi bilo, bi bil uvodni prizor s smrkljem iz cenjenih butalskih nosov malodane gnusen. Podobne predstave o junakih, kakršne smo z Butalci v živo doživeli na odru koprskega gledališča, se namreč pojavijo bralcu, kadar prebira pikareskni roman Življenje Lazarčka s Tormesa ali še slavnejšega Rabelaisovega Gergantuo in Pantagruela.
Tudi Butalci so po ljudsko kosmati, a tanka plast poetičnosti jih naredi skoraj prisrčne in ljubke.
In če je kdo pričakoval, da bodo ustvarjalci tlačili Franove Butalce v aktualno politično situacijo, se je pošteno uštel. Butalci so ostali tam, kjer jim je mesto – kar tako med ljudmi. Uzreti jih je seveda mogoče povsod, v vseh družbenih sistemih, in navsezadnje tudi v nas samih. Tam so Butale najhujše.
/…/
Med igralci bi težko izvzeli najprepričljivejšega Butalca, igra je namreč usklajena in ekipna. Vsi skupaj pa, ko priženejo ludizem do vrhunca, delujejo kot eno telo prisrčno butasto seveda.


Delo 20.10.2011
Zala Dobovšek

Igralska razburkanost, pa tudi ubranost, je razporejena med Mojco Fatur, Jašo Jamnika, Roka Matka, Igorja Štamulaka, Ajdo Toman in Gorazda Žilavca, ki nanizajo izbor bolj ali manj epizodno sklenjenih butalskih prigod, kot vezni člen (in namig na dejstvo, da nevarnost nikoli ne počiva) se v presledkih v dogajanje pretihotapi razbojnik Cefizelj. V like vstopajo karikirano, s poudarjenimi tonacijami, hrupno, strumno in vehementno, še posebej pa samozavestno, kot se za trdožive Butalce spodobi. Nepredvidljivo kdaj posežejo med občinstvo, na primer v lov za pobeglo bolho Šprinco Maroglo, ki pred odločilnim skokom v brado prihodnjega župana še malo potava naokoli. Ob stalno vpeti glasbeni podlagi Davorja Hercega Butalci pridobivajo na ritmu, melodična kulisa krepi tudi matrico farse in karikaturno uprizarjanje neustrašnih protagonistov, ki niso primitivni, le naravni, še manj neumni, ampak le zmotljivi. Po začetnem obredu iztrebljanja v kolektivno kiblo naznanijo temeljno nianso svoje bivanjske filozofije, s katero neugnano vstopajo v nadaljnje prigode (in nezgode) trapasto arbitrarnih volitev župana, pa evforičnega gašenja požara (se pravi sončnega zahoda), brezciljnega potovanja po vino na Hrvaško in seveda neprestanega udrihanja čez Tepanjce, ki jim v svoji topoumnosti predstavljajo resno konkurenco, tekmovalnost je lahko pač vsakršna.
Odmaknjeni v svoj »fiktivni« svet zaradi zadržane aktualizacije bodo potencialnim mlajšim gledalcem prepustili svobodo prepoznavanja vzporednic iz realnega sveta. To je morda še toliko bolj pristen indikator, koliko je fenomen »butalstva« zanje še vedno živ. Skratka, Butalci so spet med nami, čeprav nikoli niso zares odšli.