Komična melodrama
Režija: Katja Pegan
Premiera: 4. novembra 2016 v Gledališču Koper, 9. februarja 2017 v SNG Nova Gorica
Koprodukcija: Gledališče Koper in SNG Nova Gorica
Predstava traja 1 uro in 40 minut.

Celotno dogajanje igre se odvija v frizerskem salonu majhnega mesteca, kjer ženske med urejanjem zunanjosti razgaljajo svoja čustva in razkrivajo intimne svetove. Dogodki v salonu, »kamor še ni stopila moška noga«, se vrtijo okrog zadnjih dveh let in pol življenja mlade Emme, vendar se njena zgodba – prizadevanje za materinstvo, bolezen, odločitev, da bo kljub vsemu zanosila, in posledično poslabšanje zdravstvenega stanja – ne dogaja na odru. Vidimo le obrobne dogodke, slišimo reakcije obiskovalk frizerskega salona na prelomnice iz Emminega življenja in življenja ljudi iz njene bližine. Ženske prestrezajo zunanje dogodke, se nanje odzivajo in v na videz neobveznem klepetu razkrivajo kompleksna čustvovanja ter svoje intimne spopade z bolj ali manj usodnimi križi in težavami.

Za oksimoronskim naslovom Jeklene magnolije se skriva komična melodrama o šestih ženskah, ki vsaka po svoje rešujejo svoje probleme in dokazujejo, da so pogosto močnejše od moških. Jeklene magnolije so krstno uprizorili leta 1987 v New Yorku, dve leti pozneje je njihov avtor Robert Harling napisal še filmski scenarij, v katerem je nastopilo šest filmskih zvezd. Ira Ratej je besedilo, ki nas sooča z malimi življenji v na pol podeželskem mestecu, priredila ter umestila v naš prostor in čas. Tako bo besedilo, ki je že ob prvi slovenski uprizoritvi v Mestnem gledališču ljubljanskem leta 2005 navdušilo občinstvo, v sveži jezikovni obdelavi in režiji Katje Pegan zagotovo nova melodramska uspešnica.

Uprizarjano z dovoljenjem SAMUEL FRENCH, LTD.

Zasedba

Režija
 
Prevajalka
 
Alenka Klabus Vesel
Dramaturginja
 
Ira Ratej
Scenograf
 
Kostumograf
 
Alan Hranitelj
Avtor glasbe
 
Mirko Vuksanović
Asistent režije
 
Oblikovalec luči
 
Jaka Varmuž
Lektorica
 
Laura Brataševec

Igralci

Suzana, lastnica lepotilnega salona
 
Nataša Tič Ralijan
Marina, pomočnica v lepotilnem salonu
 
Maja Nemec
Ana, vdova nekdanjega župana, velika dama
 
Helena Peršuh
Ema, najlepše dekle v mestu
 
Miranda, Emina mama
 
Mojca Partljič
Karla, premožna večna godrnjavka
 
Lara Jankovič
Prenesi gledališki list predstave v PDF formatu
Radio Slovenija C 05.11.2016
Neva Zajc

Režiserki je z izbiro šestih povsem različnih igralk, ki so natančno in s pravimi poudarki oblikovale like, uspelo postaviti dobro kolektivno igro, v kateri pa ima vsaka od šestih protagonistk dobro odmerjen prostor.


Primorske novice, C 07.11.2016
Anja Bajda Gorela

Gledalcu paleto nians in čustev v suvereni igralski interpretaciji približajo vse igralke. Mojca Partljič kot čuteča in skrbna mama Miranda, ki je ob koncu boleče iztirjena iz psihičnega in čustvenega ravnovesja, deluje uigrano s hčerko Emo, ki jo, polno pozitivne energije in radosti upodobi Anja Drnovšek (ki je tudi nova članica igralskega ansambla v Gledališču Koper). Tudi sicer igralke delujejo zelo povezano in uspejo ustvariti nekaj krasnih komičnih situacij, humornih dovtipov, ob dramatičnih trenutkih pa delujejo prav tako uigrano in sinhrono. Helena Peršuh je suverena kot dostojanstvena vdova Ana, Lara Jankovič uspešno komična kot vihrava, osamljena in nezadovoljna Karla, pomočnico Marino v različnih faza osebnostnega iskanja prepričljivo poda Maja Nemec. Blago in nevsiljivo pa kot Suzana, lastnica salona, deluje Nataša Tič Ralijan. Igralske vloge so izpeljane v dobro kolektivno igro, ena drugi so odrske osebe komplementarne z razvitimi karakternimi lastnostmi.
Pečat vsaki vlogi dodajo kreacije Alana Hranitelja. Kosi oblačil poudarjajo značajske poteze vsake od žensk: gre za preprosto, a učinkovito sobivanje značajev in kostumov. Kostumografija ob tem prijateljice in frizerski salon locira v urbano sredino in sedanji čas.


Marij Čuk, Primorski dnevnik C 06.11.2016
Marij Čuk

Rekel bi, da so Jeklene magnolije sentimentalna pripoved, ki lepo uglajeno teče v sočnih in mestoma zanesenih dialogih in privleče iz oči gledalcev celo kakšno solzo, je prežeta z elegantnim humorjem, ki nikoli ne zaide na steze cenenega krohota. Je zelo življenjska, presenetljivo normalna, brez transcendentnih arabesk in težkih psiholoških mor in stanj. To je režiserka Katja Pegan tenkočutno zaznala in je vodila uprizoritev z velikim smislom za razpoteg dramaturškega loka, ki se iz navadnosti živetih dnevov prevesi v tragedijo, v obup, v strti jok matere, ki izgubi hčer, a se takoj zatem ob pomoči dragih prijateljic dvigne spet v sedanjost in prihodnost, čeprav zaznamovano s preteklostjo. Skratka, režija je pokazala občutljivost za mero, sicer bi lahko Jeklene magnolije zelo kmalu zdrsnile na tenki led prevelike solzavosti oziroma iskanja neokusne dovtipnosti. Ravnotežje. Ta je prava oznaka predstave, ki išče spoj med različnimi elementi, ki konec koncev oblikujejo naše življenje. Oblikuje ga tudi usoda in nekaj fatalizma najdemo v filozofiji osrednje junakinje.
/…/
Skratka, povsem »normalna« zadeva, ki ima prav v tej normalnosti svoj čar. Ta navadni tok brez visokih valov se udejanja na koprskem odru, kjer Peganova ni iskala povednosti, ki jih ni, uprizoritev je zaznamovala s čistostjo, brez odvečnih intelektualizmov, kar bo Jeklene magnolije približalo vsakomur, ki si želi skoraj dve uri neobremenjujočega umetniškega kratkočasja. Tej čistosti so prispevale igralke, ki so z enakovrednimi kreacijami oblikovale svoje like, jim dolile razpoznavne značilnosti, se ujele v neposrednosti brez dvoumij in težko berljivih metafor.


koridor-ku.si C 16.11.2016
Irina Lešnik

Čeprav se navadno dosledno izogibam poimenovanju »ženska igra«, mislim, da bi bilo v tem primeru kar na mestu. Seveda ne v kateri izmed zbanaliziranih različic, kot so, da gre za igro, namenjeno izključno ženskam ali da igra obravnava temo, ki bi zadevala zgolj in samo ženske (kar koli bi že taka tema sploh bila). So pa Jeklene magnolije brez dvoma stvaritev, v ospredju katere bodisi ponosno stojijo bodisi sključeno trpijo ženske, s širokim razponom različnih čustev, hotenj, prepričanj … Združuje jih neskončna mera solidarnosti, ki jim pomaga preživeti še tako temne trenutke, in to je najbrž razlog, da so Jeklene magnolije še vedno tako zelo priljubljene. V sodobnem svetu, polnem odtujenosti, vsi hrepenimo po pristnih medčloveških odnosih in iščemo prostor, kamor se lahko zatečemo v stiski. Morda kdo srečo poskusi v frizerskem salonu …