Kekec
| Premiera | 30. september 2017 v Gledališču Koper |
|---|---|
| Trajanje | Predstava traja 1 uro in nima odmora. |
Le kdo ga ne pozna? Ob njegovih dogodivščinah, ki so izšle najprej v pisani besedi in bile pozneje kar trikrat prenesene na filmski trak, so odraščale številne generacije otrok, ki so v fantiču s prepoznavnim klobukom in pastirsko palico prepoznavale iznajdljivega vrstnika, skupaj z njim trepetale pred hudobnim divjim lovcem Bedancem, se smejale strahopetnemu Rožletu in skupaj s slepo Mojco verjele v zdravilno moč čudodelne rože. Kekec je s svojim življenjskim optimizmom postal junak, morda edini med slovenskimi literarnimi junaki, ki še ni izgubil pristnega navdušenja nad življenjem.
In kdo je Kekec danes? Je junak brez pametnega telefona in dostopa do svetovnega spleta še lahko vzor mladim? Tudi na to bo je ob nedavni 100-letnici prve objave Kekca poskusila odgovoriti uprizoritev koprskega gledališča, ki si za vsebinski okvir jemlje tri Kekčeve prigode (Kekec in Prisank, Kekec in Pehta, Kekec in Bedanec) in jih mestoma tudi reinterpretira. Ravno dovolj in ravno prav, da bo odgovorila tudi na vprašanje, zakaj komu včasih rečemo: »Ti si pa en tak kekec!«
Besedilo je po avtorju zgodb o Kekcu, Josipu Vandotu, priredila režiserka Renata Vidič, ki je v našem gledališču režirala otroško uspešnico Loli, Boli in svet, poln čudes.
Prejete nagrade
Uprizoritev Kekec
Tjaša Hrovat
Iz kritik
V naslovni vlogi je Ilija Ota (igral bo v alternaciji z Igorjem Štamulakom) netipičen mladinski junak, prej svojeglav fant, ki se požvižga na napotke starejših in modrejših. Nič kaj rad ne hodi po uhojenih poteh, raje pleza po strmih skalah in rine tja, kjer samevajo Pehta, Prisank, Bedanec, Kosobrin, družbeni izobčenci, na rob porinjeni zavoljo drugačnosti, nenavadnosti, »čudaške« nravi.
V več raznolikih vlogah skozi predstavo skačejo igralci Tjaša Hrovat, Anja Drnovšek, Mojca Partljič in Luka Cimprič, njihove like pa bogati zlasti vrsta drobnih domislic in dodatkov. Učinkoviti so tudi kostumi Anje Ukovič in zlasti preprosta, a funkcionalna scena Bineta Skrta.
Vidičeva se je odločila za pravljično pripoved, v kateri poteka vse zelo bliskovito in ni nujno, da tudi logično razložljivo, temu slogovnemu načrtu so sledili tudi igralci in igralke, ki niso zaostrovali svojih podob, ampak so jih opremljali naivno slikovito in dobrodušno, tako da celo Bedančev padec v prepad vzbuja sočutje. Oblečeni so bili v kostume (delo Anje Ukovič), kakršne imajo literarni liki v knjigi ali na filmskem platnu, tako da so nekakšne osebe iz drugega (preteklega?) časa, a delujejo živo in neposredno tudi danes. Kako tudi ne bi, ko so vrednote in ideali, odkar stoji človeštvo, vedno isti. Vsaj v izhodišču. Vsaj v otroškem svetu, pameti in srcu, dokler jim starejši vsega tega ne odtujimo. Zato je koprski Kekec povedno funkcionalen in zna prizorišče računalniškega ali televizijskega zaslona učinkovito zasenčiti s prizoriščem gledališkega zaslona. To je seveda veliko. Skoraj čudežno.
