Kos plastike

Prevajalec: Milan Štefe
Igralci: Iva Krajnc Bagola, Gregor Gruden, Rok Prašnikar, Gašper Tič, Tina Potočnik Vrhovnik

Ulrike in Michael veljata za čudovit zakonski par, denarja je pri hiši veliko, vse je vzorno in zavidanja vredno. A od domnevne preobilice dela sta popolnoma izčrpana, ves čas odsotna, zato zdaj iščeta novo varuško za svojega sina. Prejšnjo sta namreč odpustila, ker je imela rahel poljski naglas, to pa bi utegnilo škodovati jezikovnemu razvoju odraščajočega Vincenta.

Pojavi se Jessica, lepa je in zelo tiha, pravo nasprotje njenih novih delodajalcev. Čistila bo, prala, kuhala in skrbela za otroka. Zelo pozorno opazuje, a večinoma molči. Za nekakšen red je torej formalno poskrbljeno in občutek imamo, da se bo v razkošno stanovanje naselila harmonija. A ni tako. Jessicina »drugačnost« sproži vrsto nenavadnih reakcij, izpovedi, obračunov, spoznanj. Kako to? Nemogoče je tudi presoditi, ali je preobrazba, ki jo ob pogledu na Jessico doživi družinski prijatelj, alternativni umetnik Haulupa, posledica njegovega osebnega zloma ali je del vsebinsko zavezujočega umetniškega projekta. Pred našimi očmi se v prah sesipajo umetno vzdrževane manire, prikrojene resnice in domnevno čvrsti značaji … Kdo je Jessica? Od kod prihaja? Kaj jim je storila? Oziroma: kaj bodo oni storili njej?

Kos plastike nemškega dramatika Mariusa von Mayenburga (1972), ki je nase prvič opozoril tudi s pri nas uprizorjeno dramo Ognjeni obraz, je duhovit, toda obenem ostro posmehljiv dramski portret tistega dela evropske populacije, ki se (za razliko od številnih drugih prebivalcev stare celine) koplje v malomeščanskem izobilju, istočasno pa tone v pomanjkanju občutka za vse, kar je avtentično, spontano, etično, sočutno, predvsem pa – logično.

Gostuje Mestno gledališče ljubljansko.