Predstava za otroke
Režija: Katja Pegan
Premiera: 3. decembra 2005 v Gledališču Koper
Krstna uprizoritev
Predstava traja 30 minut

Modro pišče, zgodba izpod peresa igralke in tekstopiske Maje Aduše Vidmar, ki se je kot avtorica otroške igrice Zmešnjavka in dedek Mraz že predstavila v našem gledališču, pripoveduje o nesrečni kokoši, ki izvali pametnega piščančka. Dogodek razburi ves kokošnjak, saj se še nikoli ni zgodilo, da bi pišče več vedelo od koklje. Pišče ni podobno nikomur, in ker se tudi nenavadno oglaša, petelin zahteva, da se ga znebijo. Vsi se strinjajo, razen koklje, ki je pripravljena trpeti, samo da bo pišče imelo mamo. Takrat pa se pojavi sova, ki išče svojega mladiča. Seveda ga prepozna v modrem piščetu.

Zgodba o nenavadnem piščančku ni in ne želi biti le prikupna pripoved o pernatem nebodigatreba, ki je kokošnjaku v sramoto in nadlogo, temveč želi male gledalce opozoriti na enakost in enakopravnost vseh živih bitij – tudi ljudi. Povedati želi, da biti »drugačen« ne pomeni biti slab, da so tudi »drugačni«, ki skupaj z nami obiskujejo vrtec lahko naši najboljši prijatelji, da se novega, neznanega in nenavadnega ni treba bati in da je tudi na od nas različne včasih potrebno gledati – s srcem.

Zasedba

Režija
Dramaturginja
Samanta Kobal
Scenograf
Kostumografka
Ana Matijević
Avtor glasbe
Mirko Vuksanović
Lektor
Srečko Fišer
Uvodni song poje
Tinkara Kovač

Igralci

Modro pišče
Mojca Fatur
Kokoška Liza
Kokoška Genovefa
Maja A. Vidmar
Petelin Jakob plemeniti
Primož Jesenko 19.05.2009
Primož Jesenko

Dramska tehnika Maje Aduše Vidmar, ki gradi besedilo na močni metafori, v sklepnem prizoru sicer sila hitropotezno, v enem kosu opravi s srečanjem Sove in Pikca, njenega dejanskega mladiča; za ostalo poskrbi materinski nagon. Svet, ki ga gledamo, je videti kokošji, a je hkrati tudi sila počlovečen/sloveniziran: utemeljen na petelinovem (ponarodelem, zato komaj opaznem) rentačenju, na zadovoljnem shajanju s povprečnostjo in obstajanju v ignoranci pa hkrati na ponosu na (prirojeno) kurjo slepoto. To pa, kot kaže, kliče po obuditvi lekcije, zakaj se človek loči od živali, Slovenec od kuretine. Problemski segment igre v uprizoritvi Katje Pegan /…/ spregovarja posredno in na ves glas, zadrži nianse, ki jih omogoča besedilo, odpira z njimi več podvprašanj in sploh dobro opravi svoj posel.


Primorske novice 19.05.2009
Lea Kalc Furlanič

Na srečo se vse dobro konča, modri piščanček najde svojo pravo mamo Sovo, gledalcu pa ostane globoko sporočilo: otrokom nauk o enakosti, enakopravnosti in spoštovanju različnih, odraslim pa opozorilo, naj svoje otroke ljubimo brezmejno in brezpogojno. Naj spoštujemo svetost življenja, se veselimo otrok zaradi njih samih, naj bodo zaželeni, ne pa, da je zaželen naš užitek, ki se poraja, ko jih gledamo, negujemo in ljubimo. Bežna analogija z grdim račkom, torej. Igra je razgibana in vzdržuje napetost od začetka do konca. Barviti kostumi Ane Matijevič, odlična onomatopejska interpretacija pernatih živali, domala otroška, zagotovo pa pristna igrivost modrega piščančka, preprosta, a zelo povedna scenografija Milana Percana ter primerna glasbena zvrst Mirka Vuksanovića so detajli, ki se kot cvetni lističi marjetice zložno nizajo okoli rumenih prašnikov. Igralke se lahkotno in vedro sučejo po odru, odigrajo ne preveč dolge dialoge, da otrokom pod odrom kot bi mignil mine pol ure, kolikor traja predstava.

Vrh zgodbe se s primerno dolgim razpletom sklene v srečen konec, kar omili tragiko izločenega bitjeca. S tem mladih gledalcev zagotovo ne pušča razočaranih. Skratka, radoživa, sporočilna igra.