Drama
Režija: Jaka Ivanc
Premiera: 16. septembra 2016 na Šentjakobskem odru LGL, 25. novembra 2016 v Gledališču Koper
Koprodukcija: Gledališče Koper in Lutkovno gledališče Ljubljana
Predstava traja 1 uro in 20 minut.

Osamljen in neobljuden otok. Nanj sta se po brodolomu pred dvanajstimi leti rešila zakoniti milanski vojvoda Prospero in njegova zdaj odraščajoča hči Miranda, oba pregnana iz Milana, ko je Prosperov lakomni brat prevzel oblast in kneževino pokoril neapeljskemu kralju, ki prav zdaj s sinom, bratom in samooklicanim vojvodo ter spremstvom pljuje mimo otoka. Prospero, ki ima magično moč, s pomočjo zračnega duha Ariela »uprizori« vihar, tako da se vsi njegovi nekdanji nasprotniki z ladje znajdejo na njegovem otoku. Tu so se brodolomci prisiljeni srečati s Prosperom, obračunati s povzpetniškimi nameni, izdajstvi in preteklostjo. Igra ima srečen konec – sin neapeljskega kralja se zaljubi v Mirando, Prospero blagoslovi njuno ljubezen in nekdanjim nasprotnikom oprosti zle namene. Vsi skupaj pa nato z ladjo odplujejo nazaj proti Italiji.

Vihar (1611) je zadnje in najkrajše Shakespearovo dramsko besedilo in zagotovo eno njegovih najbolj poetičnih, saj združuje prvine tragedije, romantične komedije in pravljičnosti. V preprosti zgodbi, polni nenavadnih doživljajev in preobratov, v vsebinskem in tematskem pogledu tako bogati, da jo je možno interpretirati na različne načine, je Shakespeare poudaril motiv oblastiželjnosti in zla, predvsem pa sprave; nasprotniki morajo spoznati svoje napake, jih obžalovati in se odločiti za novo, drugačno življenje.

Uprizoritev Viharja na odru Gledališča Koper je osma postavitev te igre na slovenskih odrih po letu 1930, režija Jake Ivanca pa znova obeta izrazito avtorsko branje in uprizoritev, ki se sprehaja med življenjem in sanjami, resničnostjo in iluzijo.

Zasedba

Režija
 
Scenograf
 
Avtor glasbe
 
Davor Herceg
Kostumograf
 
Sebastian Nared
Oblikovalec svetlobe
 
Jaka Varmuž
Izdelovalec lutke in rekvizitov
 
Žiga Lebar
Asistent režiserja
 
Daniel Day Škufca
Lektorica
 
Barbara Rogelj
Svetovalec za animacijo
 
Brane Vižintin
Avtor videa in podvodni snemalec
 
Koreograf
 
Miha Krušič

Igralci

Prospero, Ariel (glas)
 
Nataša Tič Ralijan
Miranda
 
Lena Hribar
Alonso, Kaliban, Trinculo Brodarski
 
Brane Vižintin
Antonio, Kapitan Stefano
 
Jure Kopušar
Ferdinand
 
Ilija Ota
Ariel (video)
 
Samo Jeranko
Prenesi gledališki list predstave v PDF formatu
Primorski dnevnik C 13.11.2016
Marij Čuk

Režiser Jaka Ivanc se je poslužil številnih fantazijskih domislic, s katerimi je uskladil množico (tudi) opisnih zgodbenih dogodkov v tekočo celoto, ki se dogaja na ravni posebne atmosfere, v kateri je konkretnost zabrisana, v ospredje se zrine predvsem sočna govorica, nabita z mitološko fascinacijo in metaforičnim razkošjem. Zaradi tega se je poslužil prevoda Otona Župančiča in ne sodobnejših inačic. Ivanc si je prizadeval na odru narisati pravljico, ki se dogaja in utemeljuje z osrednjim likom Prosperom, v njegovi pripovedni invenciji, zato je Vihar oluščil številnih primesi, ki bi lahko skalile vtis čarodejne skrivnosti. Skušal je v gledalcu spodbuditi čudenje v moč poezije, moč duhov in nadnaravnih pa naravnih sil.
Vloga Prospera je bila poverjena Nataši Tič Ralijan, torej igralki, s tem pa je bil učinkovito poudarjen tisti nadzemeljski pravljični previs, ki riše obroče srca, duhovnosti, magije in prevzema z neoprijemljivimi neoprijemljivostmi pojavnosti, ki so sad domišljije in moralne čistosti. Nataša Tič Ralijan je svoj lik oblikovala še z glasovnimi modulacijami (kdaj pa kdaj se je zaradi tega njena artikulacija izgubila), ki so dajale Prosperu težo svečanosti in učenosti, nenazadnje tudi modrosti, ki se kaže v odpuščanju krivim njegovega izgnanstva. Nasploh so bile igralske stvaritve, ki so oblikovale tudi po več likov (Kopušar, Vižintin), sozvočne s pravljično zasnovo, prepoznavne in razumljive.
/…/
Shakespearova predzadnja drama je tako ustvarila čarobni večer, dogajanje med mitom in resničnostjo, med pravljičnostjo in konkretnostjo. Pripravila je celo do take lege, da ni bilo težko v poldrugi uri trajanja Viharja verjeti v nadnaravne sile, ki jih lahko obvladuje le moč duha in z njim povezana erudicija.


Primorske novice C 10.12.2016
Andraž Gombač

Namesto čarobne palice ima Prospero med koprsko uprizoritvijo v rokah oljčno vejo, simbol miru (in sprave?), zagato pri odrskem uprizarjanju duhov in spakov pa je režiser domiselno rešil z uporabo lutk in videoposnetkov: zračni duh Ariel nastopa skozi govoreče knjige, nekajkrat spregovori tudi kot vsiljivec, z usti drugih likov, prikazuje pa se na videoposnetkih, predvajanih na večjem platnu nad odrom – glas mu je posodila kar Nataša Tič Ralijan (»istoglasni” pogovori med Prosperom in Arielom tako odpirajo nove interpretativne možnosti), telo pa mu je posodil mojster potapljanja na vdih Samo Jeranko, posnet v ljubljanskem bazenu.
Zaljubljena Mirando in Ferdinanda upodobita Lena Hribar in Ilija Ota, štorastega Gonzala Gorazd Žilavec, še posebej učinkoviti in tudi kratkočasni pa so prizori, med katerimi Jure Kopušar in Brane Vižintin (igralski par tudi kot spletkarja Antonio in Alonso) nastopita kot Stefano in Trinculo. Pivska bratca zoper Prospera nerodno spletkarita v španoviji s Kalibanom – sloviti Shakespearov divjak je tokrat velika, groteskna lutka, ki ji roko in glas vešče posoja Vižintin.
/…/
Četudi precej okrajšana in poenostavljena je tokratna postavitev Viharja dobrodošlo igriva in prepričljivo pravljična, k čemur pomembno prispevajo še glasba Davorja Hercega, kostumi Sebastiana Nareda in scenografija, pri kateri je režiserju pomagal Milan Percan: obnese se tako vrtljiva konstrukcija v osrčju odra kakor tudi vrsta preprostih, a učinkovitih rešitev.