Drama
Režija: Dušan Mlakar
Premiera: 12. januar 2018 v Gledališču Koper
Predstava traja 1 uro in 40 minut in ima odmor.

Soba, ki je bila nekoč otroška. Bachova maša v h-molu, Agnus Dei. V fotelju »stari« profesor, ki zapušča dom, da ne bi bil v breme svojcem, potem ko je več let živel s sinom, snaho in dvema vnukoma. Ob njem njegova žena, pravzaprav spomin nanjo, saj je umrla »ravno v času, ko se pri moških začenjajo težave«, ki ga bodri, naj sinu vendarle prizna, da je žalosten, da ga je strah in da ne želi v dom za ostarele. Pozneje v domu z ironičnim imenom Villa Delizia starec dneve preživlja skrit na podstrešju, kjer se bori z osamljenostjo in peša kot rastlinica bazilike, ki jo tam ljubosumno skriva pred drugimi. Četudi ve, da je konec neizogiben, si želi umreti na božič, na sveti večer, ko je »sredi trga veliko osvetljeno drevo in naletava sneg«, kajti tudi starost je sveta in svet (in strašen) je tudi trenutek, ko človek preneha živeti.

Zadnje lune je igra o staranju, o strahu pred smrtjo in priznanju nemoči pa tudi igra o medgeneracijskem prepadu, o pomanjkanju empatije mladih v odnosu do starostnikov, predvsem pa surova, toda globoka analiza volje do življenja, kakor jo razkrivata profesorjeva izkušnja prostovoljnega »izgnanstva« in nenehno iskanje ravnovesja med pogoji za njegov obstoj in praznino, ki neizogibno ugasne vsako iskro življenja.

Za Zadnje lune, ki so bile do danes prevedene v dvanajst jezikov, je tržaški dramatik, pisatelj, scenarist in režiser Furio Bordon (1943) leta 1993 prejel nagrado IDI za najboljše dramsko besedilo. Krstno uprizoritev je igra v režiji Giulia Bosettija doživela dve leti pozneje na odru beneškega Gledališča Goldoni s takrat že močno bolnim Marcellom Mastroiannijem v glavni, toda njegovi zadnji vlogi.

Zasedba

Režija
Dušan Mlakar
Prevajalec
Vanja Pegan
Scenograf
Voranc Kumar
Kostumograf
Alan Hranitelj
Glasbena opremljevalka
Darja Hlavka Godina
Asistentka režije
Oblikovalec svetlobe
Jaka Varmuž
Lektorica
Barbara Rogelj

Igralci

Oče
Boris Cavazza
Sin
Prenesi gledališki list predstave
La Voce del popolo, 15.01.2018
Sandro Damiani

Premiera Zadnjih lun Furia Bordona – uprizorilo jo je Gledališče Koper – se je zaključila z več kot dvajsetminutnim aplavzom. Na oder so letele vrtnice in nageljni, občinstvo je igralce nagradilo s stoječimi ovacijami, ki jih je sprožil predsednik slovenske vlade Miro Cerar, ki je s svojo prisotnostjo počastil pol stoletja trajajočo umetniško pot največjega slovenskega dramskega igralca Borisa Cavazze.
/…/
Torej, vse nam je več kot povedano, ponazorjeno, vse si lahko predstavljamo in doživimo s preprosto izjemnim Borisom Cavazzo, ki že v prvem dejanju dokaže svoje igralske sposobnosti (Podkrepljen z igro eterične Anje Drnovšek in zadregarskega Roka Matka.) Veliki igralec pa v drugem dejanju z igranjem – ne igranjem, tišinami, minimalistično mimiko, zadržano gestikulacijo, brez patetike in vase zagledanega prvaštva doseže vrh poetičnosti. Tako je, ko napoči čas, občinstvu povsem jasno, da je konec: v mraku se lovijo snežinke v snop luči in padajo na mrtvega profesorja, ki je obsedel na svojem stolu. In čeprav se zavedamo odrske iluzije, potrebujemo kar nekaj sekund, da zaploskamo. Da zaploskamo … komu? Človeku ali Igralcu? Oba sta izredna.


Primorski dnevnik, 16.01.2018
Marij Čuk

V Zadnjih lunahnastopajo trije: Oče, Mati in Sin. Mati se pojavi kot prikazen ali duh iz onstranstva, saj je dokaj mlada umrla in v predstavi deluje kot dobrodušna in umirjena, čeprav očitajoča kritična vest upokojenega profesorja, ki v dialogu z njo obuja spomine ter z raznimi opravičili in zgodbicami utemeljuje svoje početje. Anja Drnovšek jo igra tiho, rahločutno, ljubeznivo in z eterično distanco. Rok Matek pa je v vlogi sina povsem konkreten človek, ki razmišlja zelo racionalno, njegov odnos z očetom je formalen, uglajen, čustva ga zamajejo le takrat, ko si oče privošči staro šalo, da je bil posvojen, kar ga vrže iz tira in začne jecljati. Očetov odhod v dom za stare spremlja domala neprizadeto in brez pretiranih občutij. Očeta upodablja Boris Cavazza. Svoj razpon igralec začenja igrivo, kot da bi bila selitev iz lastnega doma povsem razumljivo, razumno in logično dejanje. Malce je sicer siten in ciničen, starčevsko razdražljiv, toda s tlačenjem čustev obvladuje položaj, tu pa tam je melanholičen, zavedanje o tem, da je pač del minljivosti življenja, da bi lahko bil v napoto drugim, izraža z distanco, smrt mu ne pomeni prevelike obremenitve in tudi ne pretirane filozofske poglobitve. Potem pa …

Ko se Oče naseli in živi v domu za ostarele, takrat se nam Cavazza predstavi v luči, ki izžareva močno mentalno, čustveno in telesno prizadetost. V pogovorih z rastlinico zelene bazilike se igralec izraža tiše in tiše, njegovi stavki so odsekano kratki in ponavljajoči, misli se nad in podgrajujejo, mešajo, občutek in zavest nemoči pred največjo resnico – smrtjo je vedno bolj trpek, mrk, skorajda prerašča v blodnjo, kar sproža tesnobne krče. V domu je otipljiva grozo vzbujajoča samota, ki jo ves čas spremljajo smrti ostarelih sostanovalcev. Ko si star in v domu, nimaš ne pričakovanj ne možnosti. Boris Cavazza je v svojem monologu, ki zapolnjuje celotno drugo dejanje Zadnjih lun, presunljivo boleč. In tudi to velja poudariti: Cavazza ne izgublja občutka za mero, nikjer ne pretirava, je verodostojen, kar je zagotovo vredno podčrtati. In da ne bo pomote. Kljub izrazitemu pečatu, ki ga Cavazza daje uprizoritvi, soZadnje lunecelostna gledališka podoba in ne le hommage velikemu igralcu. Z vsebino predstave se bomo tudi v vsakdanjem življenju vsi po vrsti soočili, če bomo seveda dosegli srečo in obup starosti. Zadnje lunenas na to soočenje konkretno pripravijo.


Objektiv (priloga Dnevnika), 24.02.2018
Goran Vojnović

Starost v predstavi Zadnje lune je grda in neusmiljena, globoko tragična, pravzaprav. Starost naredi človeka nevidnega, naredi iz njega tako ničev nič, da človek umre že dolgo pred tem, ko izdihne, saj svojega življenja v resnici sploh ne živi več, nam z Bordonovimi besedami sporoča Boris Cavazza. Z njegovim živim mrtvecem smo v predstavi zaprti v njegovo sobo v hiši, ki je sčasoma postala hiša njegovega odtujenega sina in njegove družine, potem pa, ko to hišo na lastno, a ne zares premišljeno željo zapusti, smo z njim zaprti še v njegovo sobo v domu za starejše občane.

Slabi dve uri tako gledalec ne more umakniti pogleda stran, kot to pogosto počne zunaj gledališča, ne more gledati skozi tega čemernega starca, saj on stoji na odru pred njim in ga sili gledati njegovo trohnenje, sili ga strmeti v odmiranje človeškosti v človeku. Sprva še lahkoten, mestoma humoren ton predstave se tako iz minute v minuto preobraža v nekaj mučnega in na trenutke celo grotesknega. A najbolj mučno je, ko se po predstavi med vožnjo domov sprašuješ, koliko je takšnih sob v naši neposredni bližini, koliko je v njih podobno zavrženih, podobno trohnečih ljudi, ki so se pred nami in našim svetom zaprli med svoje štiri stene.