Svetovni dan gledališča

Sedemindvajseti marec je svetovni dan gledališča. Pobudo zanj je dal Mednarodni gledališki inštitut (ITI), ki je bil ustanovljen na predlog Unesca z namenom, da bi se izboljšal položaj vseh sodelujočih v uprizoritvenih umetnostih. Vse od leta 1962 na ta dan v gledališčih pred predstavo preberejo mednarodno in domačo gledališko poslanico, ki ju napišejo priznani gledališi ustvarjalci. Letošnjo mednarodno poslanico je napisal pakistanski dramatik Šahid Nadim pri nas pa igralka in avtorica Saša Pavček.

 

Saša Pavček:
Zaljubljencem v gledališče

Gledališče, ti panj strasti,
smeha in spopadov,
sabljanja glasov in ščebetanja src,
pred tvojimi zaprtimi vrati stojim,
zastala v čudnem času,
ki ponuja razmislek:
kaj mi pomeniš,
kaj so o tebi in zate napisali že umrli,
kaj je po krivici šlo v pozabo,
kaj narekujejo mi sanje.
Pot bo tisočletna in vendar nova.
Nabrusimo srpe čustev,
obnovimo kladiva strasti,
izostrimo škarje intuicije
za nov aplavz, krohot, ihtenje,
za življenje, za lepoto!
In črno brezno parterja
bo vsem zaljubljencem v gledališče
povrnilo luč,
moč konj krenila v galop,
jata ptic pod svod,
zavrtinčil se bo zlati prah
besed, misli, glasbe,
geste in katarze.

 

Šahid Nadim, dramatik, Pakistan:
Gledališče kot svetišče

Ob koncu predstave o sufijskem pesniku Bulehu Šahu v gledališču Adžoka se je starec v spremstvu dečka približal igralcu, ki je igral vlogo velikega sufija. »Moj vnuk je bolan, blagoslovite ga, prosim.« Osupli igralec je rekel: »Nisem Buleh Šah, samo igralec te vloge sem.« Starec pa je odvrnil: »Sin, nisi igralec, si reinkarnacija Buleha Šaha, njegov avatar.« Nenadoma se nam je razprl popolnoma nov koncept gledališča, v katerem igralec postane reinkarnacija lika, ki ga igra.

Raziskovanje zgodb, kakršna je ta o Bulehu Šahu – in koliko jih je v različnih kulturah – lahko postane most med nami, gledališčniki, in nepoznavalskim, vendar željnim občinstvom. Ko nastopamo na odru, nas včasih zanese naša filozofija gledališča, naša vloga znanilca družbenih sprememb, velik del skupnosti pa pustimo za seboj. Ko se spopadamo z izzivi sodobnosti, si odrekamo možnost globoke duhovne izkušnje, ki jo gledališče lahko prinese. V današnjem svetu, kjer so na pohodu fanatičnost, sovraštvo in nasilje, naš planet pa tone vse globlje v klimatsko katastrofo, moramo obnoviti svojo duhovno moč. Boriti se moramo proti apatiji, letargiji, pesimizmu, pohlepu in nespoštovanju sveta, v katerem živimo, planeta, na katerem živimo. Gledališče ima vlogo, plemenito vlogo, pri spodbujanju in mobiliziranju človeštva, da bi se dvignilo iz brezna, v katero drsi. Oder, uprizoritveni prostor, lahko povzdigne v nekaj svetega. V južni Aziji se umetniki s spoštovanjem dotaknejo odrskih desk, preden stopijo nanje – tradicija iz davnine, ko sta bili duhovnost in kultura prepleteni. Čas je, da znova vzpostavimo sožitje med umetnikom in občinstvom, preteklostjo in prihodnostjo. Ustvarjanje gledališča je lahko sveto dejanje in igralci lahko zares postanejo avatarji vlog, ki jih igrajo. Gledališče ima moč, da postane svetišče, svetišče pa oder.

Prevedla: Barbara Skubic

To besedilo je odlomek daljše verzije poslanice ob svetovnem dnevu gledališča 2020, ki je v angleščini, francoščini in drugih jezikih dostopna na: www.world-theatre-day.org