19 Aug 2017
APOKSIOMENOV NASMEH – nagovor direktorice Gledališča Koper, Katje Pegan, abonentom
Foto: Jaka Varmuž

Apoksiomenov nasmeh je navdih tega poletja in tudi nekaj prejšnjih bi se lahko navdihovalo in navduševalo z njegovo zgodbo, zgodbo o najdenem času, ki je brez večjih težav mirno čakal pod morjem, da pride trenutek, ko bo imel nad morjem kaj povedati.

Apoksiomen je grško ime za atleta, ki si po tekmovanju strga s telesa olje, prah in pot s strgalko. Čeprav jo je Apoksiomen z Malega Lošinja izgubil na dnu morja, pa je njegovo, skoraj dva metra v bron ulito telo v kontrapostu čudovito ohranjeno in nemogoče lepo. Tako zelo je lepo, ker je zazrto nekam vase, zamaknjeno in odsotno, pišejo, da malce melanholično, čeprav prav nič bolestno ali žalostno, samo odsotno. Izmuzljivo. Neulovljivo, nepreberljivo. Lepota, ki je ušla pogledu in razumevanju, lepota, ki je ušla v svobodo. Prav nikogaršnja ni. Ždela je pod mehko gladino Mediterana in čakala.

In prav vsa poletja svojega odraslega življenja sem tik ob njem, kdaj pa malo južneje, prebirala zgodbe, ki so se hranile ali ogledovale v času Apoksiomenovega rojstva. Tudi letos. Najbrž ni naključij in tako sem si v počitniško torbo naložila tri romane avtorjev, ki sem jih že poznala in me je njihovo povečevalno steklo, skozi katerega so brali življenje, vznemirjalo in zapeljevalo. Ko sem prebrala Frenzenovo Čistost, v njej še nisem videla zagonetnega nasmeha, saj se je junakinji svet zdel »trmasto nepopravljiv, kot njeno življenje«. Pozneje pri Vojnoviću (Figa) in Pamuku (Rdečelaska) pa je boleča odsotnost očeta in njegovo iskanje izrisovalo mitične obrise očeta vseh očetov. Ali kot pripiše Pamuk iz Knjige kraljev: Nihče si na prsi ne pritisne sina, ki nima očeta, niti očeta, ki nima sina. In kot bi ta Ojdipov nasmeh priklical še Medejinega, ki je bil pri Frenzenu skrit med gosto tkanje prepredenih življenjskih usod, a se je zvonko zaslišal nenadoma malo zatem, nasmeh, ki sem ga prezrla. Tudi tu mati zaradi zavrnitve skuje maščevalni načrt, na vsak način hoče uničiti vse možnosti, da bi junakinja romana kadar koli spoznala svojega očeta. Mati in hči postaneta begunki svojih življenj. Vojnovićeva mati v romanu pa »je svoje izdajalce zagrebla v lastno ravnodušje«, sodobno uničevalno in samoohranitveno orožje.

Pamukovemu junaku oče kot največjo srečo opiše poroko z žensko, »s katero v mladosti v imenu nekega cilja vznemirjeno bere knjige«. Njuno skupno branje se dogaja v potujočem gledališču pod šotorom, kjer Rdečelaskino občuteno pripovedovanje Rustemove zgodbe prebudi mladeničevo strast do starih zgodb, njuna ljubezen pa se spremeni v eno od njih.

Apoksiomenov nasmeh pa ne prinaša samo arhetipskih zgodb (Medeja). V nas prebudi moč, da postanemo občutljivejši, pozornejši poslušalci trenutka in svojih življenj. Da se zavedamo svoje končnosti in staranja. Da prepoznamo v starosti svetost in zmoremo empatijo do nje (Zadnje lune). Da prepoznamo vsakega človeka kot bitje in da zmoremo navezati stik brez predsodkov (Za blagor vseh ljudi). Da zmoremo prepoznati hipokrizijo, laž in pohlep (Trač, Žalujoča družina). Da zmoremo čisto zares misliti in razumeti Brechtov stavek: Kaj pa je rop banke z ustanovitvijo banke? (Beraška opera). Da vemo, da naša moč prihaja iz razumevanja prostora in jezika, v katerega smo rojeni (Barufe). Da je naša človeška moč pretakanje in kroženje časa, da nas preteklost določa prav toliko kot prihodnost in da je Apoksiomenov nasmeh lahko nasmeh sveta v merjenju vmesnega časa, če bi ga le razumeli.

»Zapustili bi Evropo in šli … kam? V drugo galaksijo? Grčija je integralni del Evrope. Kakšna bi pa bila brez Grčije? Izgubila bi pomemben del korenin«, pravi Aleksis Cipras in ne ve, da bi najraje odšli v virtualno resničnost, v kratkem obogateno s tehnološkim napredkom, kjer bo dovolj premik roke, ki bo na glavo potisnil očala in, puf, – že nas ni več tu. In takrat bo prav tu med nami ostala praznina in v njej spet prostor za nove iskalce Apoksiomenovega nasmeha.

Za vse vas dragi obiskovalci, ki vam je med zgodbami prijetno, ki vas navdušuje naše znanje in iskanje, smo pripravili gledališki abonma, o katerem si lahko več preberete na naslednjih straneh.

Veseli bomo, če boste zdajšnji čas iskali z nami.

 

Katja Pegan
Direktorica Gledališča Koper


Gledališče je doma

Dejavnosti Gledališča Koper v času koronske krize, 16. marec-25. maj 2020