15 Sep 2019
Nagovor direktorice Gledališča Koper, Katje Pegan, pred novo sezono

Spoštovani in dragi abonentke in abonenti!

Nekoč, bilo je pred leti, ko se mi je zdelo, da svet še ni tako po Hamletovo iztirjen, sem vprašala svojega prijatelja, ki ga imam rada in mu zaupam, ali mi lahko razloži nekaj o svetu, kar me je begalo in strašilo. Napisal mi je: »Odgovore, ki jih iščeš, morda pozna samo poezija.«

In zato se me resnično življenje tega poletja ni dotaknilo tako, kot se me je resničnost v romanih, filmih ali tekstih, ki sem jih brala. Verjetno se tudi vam zdi, da je vsako poletje bolj tesnobno zaradi bolečin, ki jih prizadevamo planetu, da se njegove rane ne celijo več in da pred to strašno stisko sveta nismo varni niti v strasteh, niti v samoprevarah, ki jim podlegamo. V trilerju o kriminalu, strasti in korupciji z naslovom Vdovečastiti Wheeler takole nagovori ljudi v svoji cerkvi: »Kaj se je zgodilo v svetu, da običajno velja za odlično? Tudi pričakujemo ne več, da bi posegli više in onkraj tistega, kar poznamo. Ljudje so blaženi v svoji nevednosti in zdaj je nevednost nova normalnost. Pravzaprav nova odličnost. Manj veš, več veljaš. Brezskrbnost je nova modrost.«

Morda je prav zato literatura še edina, ki lahko izreka kompleksno resnico sveta. Morda se lahko povežejo samo še literarni junaki, se zmorejo videti v drugih očeh, zmorejo poseči višje in onkraj in morda zmorejo prepoznati življenje v trenutku, ko nas to želi preusmeriti in boleče skrivenči naše poti. Morda oni gledajo in berejo nas ali kot v svojem odličnem romanu Genialna prijateljica piše Elena Ferrante o deklici Lili: »… ne le da zna dobro povedati stvari, ampak da je še bolj razvila nekaj, kar sem pri njej poznala še iz otroštva: še bolj kot takrat je znala zgrabiti stvari in vanje neprisiljeno vnesti napetost; ko je stvarnost pretvarjala v besede, ji je dodajala moč in jo naredila še bolj živo. Ob tistem me je prijetno spreletelo, da sem tega sposobna tudi sama«. Prav ta roman o odraščanju dveh deklet v Neaplju, o njuni povezanosti in prijateljstvu spomni bralca, kako pomembni so otroci. Kako pomembni smo bili, ko smo bili otroci. Ker otroci so tisto vezivo, ki povezuje ljudi. So majhni ljudje z vsemi čudovitimi in svetlečimi možnostmi za življenje. In odrasli z njimi svetlimo svoje, ga prižigamo znova in znova kot luč, ko se zunaj tesnobno temni. O tem z veliko občutljivostjo, odličnimi igralci in odličnim scenarijem spregovori britanski film Nepovabljen, ki se lahko pohvali z dvema nagradama britanskega neodvisnega filma. Dobila sta ju Juliette Binoche in Rafi Gavron, za mamo in sina, bošnjaška migranta, ki želita preživeti. Rafi Gavron, ki je imel takrat 15 let, je nenavadno močen in prodoren fant. Gavronovo vživetje v mladeniča Mira je tako fascinantno, da je skoraj strašljivo, saj radi pozabimo, kako močni smo bili sami. Danes morda nismo več, takrat pa smo bili, mladi, srčni, ki na ramenih nosijo svet, čeprav so nam vsi govorili: Lahko je vam!

Tri od štirih iger naše nove sezone v različnih žanrih spregovorijo o otrocih ali mladih ljudeh. Mark Haddon, avtor romana – svetovne uspešnice Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa, ki bo v Kopru premierno izvedna novembra, pripoveduje o dečku z aspergerjevim sindromom, ki na sosedovi trati odkrije umorjenega kodra. Sam pa o knjigi pravi tako: »Pripoveduje o tem, kako zelo malo nas loči od ljudi, ob katerih na ulici umaknemo pogled. Pripoveduje o tem, kako slabo komuniciramo med seboj. Sporoča, da moramo sprejeti dejstvo, da je vsako življenje majhno in da naš edini izhod ni pobeg (v drugo državo, v novo razmerje, v vitkejše in pokončnejše telo), pač pa sposobnost vzljubiti sebe, kakršni smo, ter svet, v katerem živimo.«

Poleg Christopherja svojemu življenju naproti hitijo tudi mlade Katarina, Bianka in Klara iz Mlakarjeve komedije Tutošomato, se uspešno upirajo tiranskemu očetu in njegovi predstavi o družbeni vlogi in nalogi, ki jih kot dekleta imajo. Kot išče Christopher svojo mamo, pa v Jugoslaviji, moji deželi, Goran Vojnović pošilja na pot mladega Vladana, da bi ta našel očeta, spotoma pa še samega sebe.

Čeprav Jašek, klasika Harolda Pinterja, ne spregovori eksplicitno o življenju mladega človeka, pa nas njegovo besedilo postavlja pred vprašanja, na katera nikoli ne bomo znali odgovoriti. Omogoča nam vpogled onstran našega sveta, govori nam, da smo del velikega vesolja, pripelje nas do roba.

Dragi gledalci, tudi letos vas vabimo, da večplastnost življenja odkrivate z nami v novi gledališki sezoni. In seveda, da v tem uživate.

Katja Pegan
Direktorica Gledališča Koper


Gledališče je doma

Dejavnosti Gledališča Koper v času koronske krize, 16. marec-25. maj 2020