Alan Ford / Vrnitev odpisanih
Komedija, Po motivih stripa Maxa Bunkerja in Magnusa| Premiera | 10. junija 2016 v Gledališču Koper, 12. novembra 2016 v gledališču Kamerni teatar 55 |
|---|---|
| Koprodukcija | Gledališče Koper in Kamerni teatar 55, Sarajevo (Bosna in Hercegovina) |
| Trajanje | Predstava traja 1 uro in 20 minut |
Ustvarjalci
Leta 1969 je v Italiji izšla prva številka stripa Alan Ford, ki je sredi sedemdesetih let v odličnem prevodu in priredbi prevajalca Nenada Brixyja postal izjemno priljubljen tudi v nekdanji Jugoslaviji ter tam kot fenomen popularne kulture presegel vsa pričakovanja in postal kulten. Priljubljenosti stripa ne gre pripisati le nenavadnim, črnohumornim in sarkazma polnim zgodbam skupinice glavnih likov, med katerimi je tudi naslovni junak, naivni lepotec Alan Ford (avtorja stripa naj bi ga zasnovala po irskem igralcu Petru O’Toolu), ki se znajde med tajnimi agenti, delujočimi iz baze v zanemarjeni newyorški cvetličarni, ki za uborno ali nikakršno plačilo rešujejo svet pred hudodelci, temveč v samosvoji kritiki vsakega skorumpiranega totalitarnega ali avtoritativnega birokratskega sistema, ne glede na njegov predznak. V stripu, ki je sledil prevladujočim težnjam svojega žanra tistega časa in je bil postavljen v New York in zahodne metropole, sta avtorja ustvarila vrsto arhetipov, ki so zmogli in še danes − v času, ko je prepad med revnimi in bogatimi, ki so za zaslužek pripravljeni kršiti vse zakone, najgloblji, in liberalna demokracija drsi v stanje avtoritativne mentalitete – zmorejo ustvariti razmere za identifikacijo.
Beograjski režiser Kokan Mladenović, ki smo ga v našem gledališču spoznali kot režiserja komedije Sluga dveh gospodarjev, se s stripovskimi junaki Alana Forda srečuje drugič. Morda tudi zato, ker v Alanu Fordu prepoznava standarde renesančne commedie dell’arte (strip nima zgodbe, sestavlja ga le niz posameznih komičnih prizorov), v stripovskih junakih pa tipe iz tradicije te zvrsti komedije. Obeta se satirična in v odnosu do sveta, ki nas obkroža, aktualna uprizoritev.
Iz kritik
Za tistega, ki ne ve, pripoveduje strip o skupini tajnih agentov, ki jih vodi kot sam svet star Številka ena (Broj jedan) in rešujejo svet pred vsakršnimi kriminalci. Kako jim to uspeva, sam Bog ve, je pravi čudež, a kot je vse skupaj farsični absurd, je tudi to vprašanje absurd. Rešitve posameznih primerov tudi. Absurdne namreč. Da ne govorimo o predstavi, katere dogajalna nit je postavljena v Koper, kjer ima TNT v cvetličarni bazo.
Zakaj v Kopru? Tja, na morsko obalo, se namreč zgrinjajo horde Arabcev, ki ogrožajo ljudi in Evropo, zato pa se tajni agenti /…/ pod vodstvom Broja jedan (Aleš Valič) lotijo nelahkega posla, kako Evropo, Slovenijo in njene simbole rešiti pred brezštevilnimi migranti in odkriti rudnik (v Idriji), kjer proizvajajo bodečo žico, s katero mnogi služijo mastne denarce. Arabska grožnja je namreč velika, saj tvegamo, da se bo v Planici skakalo na letečih preprogah, spremenili nam bodo imena, celo Primičeva Julija in Prešeren bosta poarabljena, da ne govorimo o Triglavu, ki bo nosil tri burke in tako dalje. Koktejl absurdnih domislic in metafor režija dopolnjuje še s hudodelci /…/. Vratolomne besedne in situacijske gage opremljajo še številni songi, ki parodirajo himne in narodne viže, na odru se dogajajo hitre situacijske mene, tako da teče predstava sunkovito in dinamično. V njej nastopa tudi in celo evropska trojka, ki s svojim kapitalistično izkoriščevalskim vzorcem narekuje tempo državam Evropske zveze. Vse v smislu in duhu varnosti. Kajti, kot že poudarjeno, brez zaprtja mej in ogroženosti, ni svobode.
Vrnitev odpisanih je epizoda, ki združi Obalo, Idrijski rudnik rezilne žice, direktive EU o strahu in dobro pognojeno nelagodje pred begunci; združi vse in svašta, v hitrem stampedastem tempu, ki skoraj ne pusti do sape in kjer ni premora za smeh, zraven pa opremi zgodbo s precej songi in ji da nekaj izvornega, iz commedie izvirajočega in navdihnjenega humorja. Manjka sicer tleskavka, ¬ zato pa so triki z dežnikom kot orožjem, ohranjen je način smešenja in razpadanje zgodbe, kar vse omogoči skoraj impro naravo uprizorjenega.
/…/
Igralci iz ekip obeh koprodukcijskih gledališč (Gledališče Koper in Kamerni teatar 55 Sarajevo) z različno stopnjo stilizacije in groteske, enkrat morda celo preveč dobesedno po stripu, drugič z bolj mimetično in skoraj psihološko igro, poganjajo ta komedijski stroj in dosežejo najboljši učinek takrat, ko predmet smešenja niso brezimni emisarji iz metropole, se reče Bruslja, niti v času obtičale in vsaka na svoj način zacuknjene pojave agentov z oddelka TNT, temveč naš odnos do tistih, ki od daleč prihajajo v našo bližino. Skupina TNT je tako presek naših strahov in predsodkov, primerno pretiranih, osmešenih in večinoma¬ prelitih v songe; avtorica glasbe je Irena Popović.
Kako že pojejo igralci v predstavi? Da bodo v Lipici bele kamele, Aladin pa bo leteč na Elanovi preprogi zrušil rekord Planice? In Faruk Al-Prešeren bo pisal Sunetni venec?
Saj razumem, Duje, tebi je to smešno in tudi meni je smešno in z veseljem se uro in pol smejim alanfordovskim bizarnostim sveta, v katerem živim, ampak zakaj potem obsedim sredi Titovega trga v Kopru in si ne upam premakniti se od tod, ker se mi zazdi, da mi bo edino tu uspelo preživeti naslednje poglavje zgodovine? Zakaj mi je, Duje, bolj ko razmišljam o tvoji predstavi, manj do smeha? Zakaj se mi zdi, da smo odpisani iz njenega naslova mi, Evropejci?
Eden močnejših prizorov je še sicer nekoliko razvlečen vloženi oberkrajnerski muzikal s plesom in kolektivnim ksenofobičnim jodlanjem o strašnih Arabcih, ki nas prihajajo požret. Zazveni več songov v raznovrstnih žanrih; v najmočnejšem in najduhovitejšem med njimi se slovenske naravne in kulturne dobrine že hitijo prilagajati arabskemu okupatorju.
