Premiera: 23. avgusta 2023 v Gledališču Koper na 3. Mednarodnem otroškem festivalu Pri svetilniku v avgustu
Krstna uprizoritev
Predstava traja 45 minut in nima odmora.

Dnevniški zapiski Anne Frank, ki jih je komaj trinajstletna začela pisati v skrivališču na podstrešju poslovne stavbe v Amsterdamu, kamor se je njena družina skupaj s prijateljsko družino Van Daanovih skrila pred nacisti, so danes klasično branje za mlade in odrasle pa tudi navdih za gledališke, filmske, glasbene in plesne ustvarjalce, ki nas z Anino življenjsko zgodbo – ta se je zanjo in za večino članov njene družine končala v koncentracijskem taborišču – vedno znova opominjajo na grozote druge svetovne vojne in vojn sploh.

Dnevnik Ane Frank se je s svojo neposrednostjo dotaknil tudi režiserke Renate Vidič ter koreografa in plesalca Siniše Bukinca, ki sta življenje v skrivališču, predvsem pa Annino osebno doživljanje sveta, prvo zaljubljenost in upiranje samoumevni avtoriteti odraslih prelila v plesne korake, obenem pa nas znova spomnila na nesmiselnost vojn – preteklih in dandanašnjih. 

Ustvarjalci

Avtorica priredbe in režiserka
Avtor glasbe
Mirko Vuksanović
Koreograf
Siniša Bukinac
Lektor
Martin Vrtačnik
Kostumografinja
Avtor videoprojekcij
Amar Ferizović
Oblikovalka maske
Sara Longar
Oblikovalec svetlobe
Jaka Varmuž

Igralci

Ana Frank
Tina Gunzek, Tjaša Bucik
Otto Frank, Albert Dussel
Siniša Bukinac / Angelo Menolascina
Peter van Daan
Vito Colangelo
Edith Frank, Margot Frank
Patricija Crnkovič
Gospa van Daan, Miep
Noemi Bak / Dana Petretič
Gospod van Daan
Luka Ostrež
Primorski dnevnik, 01.09.2023
Marij Čuk

Premiera Dnevnika Ane Frank ni bila verbalno naravnana, čeprav je glas zajel tudi natančne in učinkovite govorjene prebliske oziroma odlomke iz dnevnika židovske deklice, ki je svojo mladost živela vklenjena v zaprte prostore amsterdamskega stanovanja in potem doživela tragični konec v nacističnem taborišču; glavna fabulativna srž je bila v plesno-gibalni pripovedi in izvrstni glasbi Mirka Vuksanovića, ki je za to priložnost napisal sodobno baletno teksturo in jo opremil z močnimi kontrastnimi čermi od ekspresionistične maestoznosti do intimne izpovednosti.
Zgodbe trinajstletne Ane Frank ni potrebno obnavljati, ker so njeni dnevniški zapiski že del planetarne zavesti vseh, ki ne sprejemajo logike nasilja, izničenje človekovega dostojanstva in vojne. Ana Frank je žrtev diktatorskega imperialističnega sistema, ki v bistvo rani mladostniško upanje in naivnost, prihodnost, ter izniči vsakršno perspektivo, ubija sanje in hrepenenje. Ana Frank je žrtev rasistične nestrpnosti in kot taka simbolno pljuskne tudi v naš čas, poln nestrpnostnih pasti.
V tem smislu gre brati koprsko premiero v režiji in priredbi Renate Vidič ter ob izdatnem deležu koreografa in plesalca Siniše Bukinaca. Vidičeva v postavitvi Ane Frank ne odstopa od svojega videnja, ki zavrača vsakršno nasilje in se usmerja v razbiranje leg in položajev posameznika v sodobni družbi. Za to je neposredno ostra in z jasnim uprizoritvenim konceptom.
Tudi koprska uprizoritev se odvija v hitrem tempu, brez zastojev, v eni sapi, baletni in govorni prizori se zlivajo harmonično, kot da bi bila beseda odmev giba in gib poudarjena beseda. V odrski globini, zadaj na steni, pa še video projekcije (Amar Ferizović) z znaki nacistične votle pompoznosti na eni strani, na drugi pa trpeče podobe, skice trpečih, ki v nekaterih segmentih spominjajo celo na Mušičeve dachauske risbe.
Glas je Ani Frank dajala Tina Gunzek s prepričljivo interpretacijo, ki se je sinhrono zrcalila v nekakšni New Dance (naj mi poznavalci baleta ne zamerijo …) plesalk in plesalcev Tjaše Bucik, Siniše Bukinaca, Vita Colangela, Patricije Crnkovič, Noemi Bak in Luke Ostreža.
Bila je to sveža in presunljiva predstava hkrati, polna pomenov, opominov in podukov, kakršne lahko izraža le umetnost.


Primorske novice, 24.08.2023
Aljaž Novak

Četudi je govora o dnevniku, ki ga pozna večina prebivalcev zemeljske oble, se najnovejša produkcija koprskega gledališča zdi kot nekaj še ne videnega. Odrsko soočenje z radikalno samoto in rutino, ki prikriva praznino smisla Hitlerjevih protižidovskih zakonov, gledalcu ponudi edinstven vpogled v življenje Ane Frank in njene družine.
Dnevnik, kot osebni memoar, predstavlja literarno manifestacijo pisca. V zadnjem režijskem delu Renate Vidič lahko na odru vidimo tako Ano Frank kot njeno dnevniško različico. Že ob začetku predstave je pogled na Tino Gunzek in Tjašo Bucik (obe v vlogi Ane Frank), ki ne samo, da sta si na videz popolnoma enaki, temveč se tudi sinhrono premikata po odru, nekoliko hipnotičen. Hibrid dveh uprizoritvenih tehnik, ki ga servirata gledalcem, ne usahne vse do konca predstave. Povsem prepričljivo interpretirane pripovedi Tine Gunzek se vseskozi prepletajo s premišljenimi plesnimi gibi Tjaše Bucik, iz katerih veje osamljenost, zaskrbljenost in negotovost Frankovih.
Za preplet plesa in igre v tej dokumentarno-plesni pripovedi sta bila zadolžena režiserka Renata Vidič in koreograf Siniša Bukinac. Prav slednji je zaslužen, da se v tokratni različici Dnevnika Ane Frank lahko tudi od srca nasmejemo. Gibi, ki jih je izvabil iz plesalcev (Vito Colangelo, Patricija Crnkovič, Noemi Bak in Luka Ostrež), so osnovani na baletu in klasičnih tehnikah, zaznati pa gre močan preplet s sodobnoplesnimi tehnikami, denimo s Horton in Cunningham tehniko. Kombinacija vsega tega na trenutke deluje nekoliko “chaplinovsko” – v najboljšem možnem pomenu besede. […]
Zelo pomembno vlogo v predstavi ima nedvomno glasba. Avtorsko delo Mirka Vuksanovića, ki je podkrepilo celotno predstavo, je vključevalo elemente klasične, jazzovske in celo avangardno-industrialne glasbe. »Wow« efekt gre zaznati prav ob prizorih, ki narekujejo strah, zlobo, smrt in razdejanje, ki so ga sejali nacisti – z odra takrat zadoni militantna industrialna glasba, ki ob Varmuževih lučeh in Ferizovićevih projekcijah gledalca za trenutek popelje na koncert retroavantgardnega kolektiva Laibach.