Kadar ustvarjalci vedo, kaj želijo, takrat se lahko izjemno dramsko delo prilagodi sodobni miselnosti in političnim okoliščinam, ne da bi pri tem izgubilo na svoji brezčasnosti. To je uspelo Predragu Luciću, prevajalcu besedila v hrvaško čakavščino, in slovenskemu režiserju Vitu Tauferju v njuni sodobni interpretaciji Primorskih zdrah /…/.

Od krstne uprizoritve na karnevalu v Benetkah davnega leta 1762 Primorske zdrahe niso izgubile svojega duha, zdi se, da je njihova vsebina danes še kako pomembna – najprej zaradi same zgodbe o siromašnih ribičih in njihovem življenju v majhnem mestu, nato zaradi nerešenega vprašanja morske meje med Slovenijo in Hrvaško, kar je v liku sodnega pomočnika na arbitražnem sodišču – »ki vzpostavlja red tako, da siromašnim organizira poroke in jim ponuja ugodne bančne kredite« – delno dramaturško vpisano v predstavo. To je prispevalo k vsebinsko politični aktualnosti in režiserko-igralski interpretaciji, izraženi v mešanici jezikov; istrskohrvaškega, primorskoslovenskega, slovenskega, italijanskega, nemškega in madžarskega.

V tem mozaiku medčloveških odnosov je vsak od igralcev našel svoj prostor in svojih »pet minut«. No, nekateri so bolj opazni. Ljubljenec slovenskega občinstva Iztok Mlakar si je s svojim žlobudranjem (ki je tako dovršeno, da popolnoma razumete, o čem govori) takoj pridobil simpatije, saj gre za pravega veterana na polju komedije. Nekateri prizori so tako mojstrsko odigrani, da se občinstvo popolnoma vživi in sodeluje – ko je vstopil Đovanino (fantastični Guček) s sekiro in z ubijalskim pogledom, so se gledalci v prvih vrstah resnično zdrznili, saj njegov nevarni pogled ni bil namenjen njegovim soigralcem, temveč tudi občinstvu. /…/ Gre za dobro organizirano uprizoritev, v kateri režiser, tako se mi vsaj zdi, igralcem vendarle dopušča njihov lastni srčni utrip.

Igralske kreacije so tudi najmočnejši del uprizoritve. Medtem ko pri ženskem delu zasedbe prednjači hrupna kolektivna igra, pri moškem izstopajo, posamezne, tudi mojstrsko izklesane vloge.

Igralci /…/ napolnijo oder z izvrstno kolektivno igro, ki je izjemno prepričljiva in zbuja salve smeha. Zelo so usklajeni, liki pa so brez izjeme odlično oblikovani. Posebej izstopa Kristijan Guček v vlogi Dovanina, ki izvrstno interpretira mladega, preprostega, grobega in na trenutke nerodnega ribiča, ki je plemenit zaradi svoje preproste ljubezni do ljubljene ženske, za katero bi ubijal. Guček svoj lik oblikuje z veliko pozornostjo do detajlov in brez vsakršnega pretiravanja, v njem se izostri frustracija zapostavljenih členov družbe in vsa lepota njihove neposredne narave.

/…/

Predstava Barufe uspešno predira četrto steno, oder je postavljen sredi gledalcev, ki so z liki soočeni neposredno in fizično. Scenografija Voranca Kumarja prostor po načelu »manj je več« odpira odrskemu vrvenju. Predstava zaposli več čutov gledalca (posebej tistega v prvi vrsti), nasmeje in gani. Tako udejanja Goldonijevo tradicijo in intenco: na oder prenesti neukrotljivo divjost življenja. Že dolgo nisem videla gledalcev, ki bi bili tako zatopljeni v dogajanje na odru, kot je bila sredina premierna publika. Je za to kriv morski zrak na Martinčevem trgu v Kopru, morda galebi, ki so včasih preleteli nebo, redke dežne kaplje ali vonj po ribah? Mislim, da bo predstava zaživela in se dotaknila ljudi tudi izven idealnega ambienta koprskega trga, v katerega je bila – žal v okviru Primorskega poletnega festivala samo enkrat – umeščena njena krstna uprizoritev. Dobrih komedij je namreč malo – ta je odlična.

Najbolj barufam izpostavljena publika dobi sardele in glaž vina, izbrani za polnost sreče tudi kreditno pogodbo. Vsi pa živahno komedijo z veliko tekanja, ki izzveni v tonih istrske multietničnosti in pomiritve.