Bebop

Vianova enodejanka Bebop, zgrajena na tradiciji burke in vaudevila (a vendar usmerjena v ponovni razmislek o stereotipnih formah in situacijah, pa seveda v prenovo splošnih mest, zlasti v jezik) na inovativen komični način zapiše zgodbo o nerealiziranem snobovskem pisatelju Antonu Vidmarju, ki si želi napisati velik roman, pri čemer pa ve, da brez trpljenja tega ne bo zmogel. Ve pa tudi, da bo najbolj trpel, če mu bo žena nezvesta, zato ji sistematično podtika nove in nove ljubimce in ji obenem prepoveduje, da bi s katerim od njih ostala dlje kot šest mesecev. Zaplete se, ko se žena Lucija v enega od ljubimcev, Franca Bukovca, zares zaljubi. Da bi ohranila moževo samozavest, ljubimca prisili, da si s plastično operacijo vsakih šest mesecev spremeni zunanjo identiteto. Ko mož po več letih izve za izjemno domišljeno izpeljano prevaro, spozna, da bo zdaj, po tolikšnem trpljenju, lahko končno napisal izjemen roman. »To bo strašanski tekst! To bo velik roman! Klasika!«

Razmeroma preprosta zgodba s klasičnim ljubezenskim trikotnikom, ki se proti koncu razrase v štirikotnik, je formulirana z briljantnimi menjavami tempa, ki strojijo monologe, dialoge in prizore, v katerih govorijo trije ali štirje liki. V to zgodbo je vtkana tradicionalna rafiniranost francoske komediografije, kakršno so izpilili Molière, Marivaux, Rostand in Feydeau, in neprekosljivi francoski smisel za besedilni ritem, vse skupaj pa je podprto z neizčrpno intertekstualnostjo in ostro nabrušeno (samo)ironijo, ki se lahko kosa s klasičnimi intelektualnimi mojstri iz 17. ali 18. stoletja.

Francoski pisatelj, pesnik, glasbenik in avtor sedmih dramskih besedil Boris Vian (1920–1959), slovenskemu bralcu morda najbolj znan po romanih Pena dni in Popljuval bom vaše grobove, je enodejanko Bepop (izvirni naslov Meduzina glava) napisal leta 1951, v obdobju, ko se je po desetih letih zakona ločil od žene. Izbor snovi za ljubezensko komedijo zato ni bil naključen, tako kot ni naključna umestitev Vianovih songov v mariborsko uprizoritev Bepopa, s katerimi se je Vian v petdesetih letih prejšnjega stoletja uveljavil na jazzovski sceni.