Beraška opera

Žgečkljiva zgodba iz okolja kriminala in prostitucije z osrednjo intrigo očeta, ki mu hčerka odreče pokorščino, s spopadom dveh rivalov podzemlja in kolebanjem varuha javnega reda med njima ter navsezadnje še vpletanjem nekdanje (raz)očarane ljubice v ljubezenski trikotnik, je bila dramatiku Johnu Gayu sredstvo za izris kompleksne politične satire na račun skorumpiranosti angleške družbe na začetku 18. stoletja. Pozneje je Beraška opera spodbudila številne priredbe in predelave, med njimi nedvomno najbolj znano Opero za tri groše Bertolta Brechta in Kurta Weilla (1928). Nemški režiser Georg Wilhelm Pabst je posnel film z enakim naslovom (1931), češki dramatik Vaclav Havel pa je napisal Beraško opero kot politično angažirano (neglasbeno) dramo (1978).

Avtor priredbe in režiser Beraške opere Vito Taufer z novogoriškim ansamblom osnovni zgodbi precej zvesto sledi, vendar jo umestil v zdajšnje gospodarsko razpoloženje; v pričkanja, obračune, maščevanja in nova zavezništva se zapletajo berači, kriminalci, policisti in prostitutke. Na koncu pa iz njihovih vrst zmagoslavno zakorakajo najhujši med njimi, tisti, ki napovejo, da bodo reveže poslej izkoriščali samo še legalno: bankirji. Znova in znova lahko spoznavamo trpko resnico tiste Brechtove: kaj pa je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke?

Izvirne songe je za uprizoritev napisal Iztok Mlakar, uglasbil pa Aleksander Pešut – Schatzi.

Gostuje SNG Nova Gorica.