Cenci

Rimski grof Francesco Cenci, znan po nezaslišanih zločinih, daruje velike vsote papežu Klementu VIII., in prav zaradi te »dobrodelnosti« ostaja nekaznovan. Ko povabi drugo ženo Lucrezio in šestnajstletno hčer Beatrice na razkošno slavje, ženski ugotovita, da je vzrok praznovanju smrt dveh Cencijevih sinov, Beatricinih bratov. Dekle ogorčeno kliče na pomoč, vendar se podkupljeni dostojanstveniki spet ne zmenijo za zločinski škandal. Cenci zlorabi lastno hčer, zato se Lucrezia, Beatrice in mladi Giacomo odločijo sami soditi tiranskemu očetu. Ko je umor storjen, jih obsodijo na smrt. Prošnje ne zaležejo, tragedija se konča s prizorom v ječi. Usoda nesrečnih zarotnikov je sklenjena, rešitev ni več mogoča. S tem je tudi konec rodbine Cenci.

Shelleyjeva temačna in krvava tragedija je nastala v času, ko stari svet, oblikovan v renesansi, prehaja v novo, moderno obliko, napolnjeno s protislovji in dilemami, s katerimi se soočamo še danes. Shelley, ki se loteva teme romantično melodramatično in z izpiljenim pesniškim slogom, stoji v samem bistvu tega obrata: po eni strani verjame v stare, metafizične vrednote, po drugi strani pa dvomi o človeku, saj v njem ne vidi več odbleska božanske čistosti, v duhovnikih in papežih pa le še hladne preračunljivce, ki jih vodi pohlep po slavi in bogastvu. Junaki te krvave in mračne zgodbe niso samo osebe, so tudi principi, ki oblikujejo dualistični svet dobrega in zla – zlo je prikazano kot nekaj, kar se upira času in njegovim zakonom, dobro je minljivo in izginja v cvetu mladosti.

Percy Bysshe Shelley (1792–1822), najvidnejši predstavnik angleške romantike, je svoj dramski prvenec, tragedijo Cenci (1819), napisal po resničnem dogodku iz leta 1599, spodbuda zanjo pa naj bi bila njegova presunjenost nad portretom nesrečne Beatrice Cenci (Shelley je v tem obdobju živel v prostovoljnem italijanskem eksilu), ki jo je naslikal Guido Reni. Drami zaradi incestne tematike za časa avtorjevega življenja ni uspelo priti na oder, prvo javno uprizoritev v Londonu je doživela šele leta 1922.