Češnjev vrt

V maju, ko tudi v Rusiji cvetijo češnje, se Ranjevska vrača na svoje posestvo, ki je zaradi njenega razkošnega življenja v Parizu, kamor se je zatekla po smrti moža in sina, zašlo v dolgove. Da bi jih odplačala, ji trgovec Lopahin predlaga, da posekajo češnjev vrt, ga razdelijo na parcele in ga zaradi ugodne obrečne lege oddajo v najem kot letovišče. Ranjevski zamisel ne ugaja, saj je češnjev vrt prostor vsega najlepšega v njenem življenju. Ker ne zmore zbrati denarja, mora posestvo na dražbo. Kupi ga prav Lopahin,  tako dobi nazaj premoženje, ki so ga nekoč njegovim obubožanim prednikom zaplenili starši Ranjevske. Ko ta odhaja nazaj v Pariz, njen odhod pospremijo udarci sekir ob debla češenj.

Kdor sprejme spremembo, je živ in ima možnost za nadaljevanje življenja. Kdor je ne, je tragično smešen. Ranjevska in njen brat Gajev tako nista le pozitivna nostalgika, ki ju je povozil čas, temveč si, zlasti ona, na vso moč zatiska oči pred svetom. Ta Češnjev vrt govori o ljudeh, ki so odrasli v bivšem sistemu, o zaostalosti v času, o obžalovanju in bizarno komični melanholiji. Morda tudi o Trstu.

Češnjev vrt, zadnje delo ruskega dramatika, ki je ustvaril nov tip drame, ki ne temelji več na zunanjem zapletu, temveč na zapleteni drami človekove notranjosti, na tržaškem gledališkem odru uprizarjajo tretjič; po Korunu in Kobalu uprizoritev Češnjevega vrta v režiji Igorja Pisona obeta izrazito avtorsko branje.

Gostuje Slovensko stalno gledališče, Trst (Italija).