Don Kihot

Don Kihot, roman o »veleumnem« plemiču iz Manče, ki ga je Cervantes na pragu 17. stoletja napisal kot parodijo viteških romanov, da bi razkril njihovo izmišljenost in neskladnost s stvarnim življenjem, je do danes doživel številne priredbe za gledališke in plesne odre, filmska in animirana platna. Ena od priredb, ki so jo potrdile mnoge uprizoritve po svetu, je zagotovo igra o don Kihotu, kakor jo je po Cervantesu z vsakršno tenkočutnostjo do izvirnega besedila, vendar z očitnimi aktualnimi aluzijami leta 1938 v Moskvi napisal Mihail A. Bulgakov.

Delo, sprva teče kot zabavna, malo ironična, malo razbrzdana veseloigra o premaknjenem, od vseh drugih »normalnih« ljudi drugačnem obubožanem hidalgu, ki si umišlja, da je slaven popotni vitez, in skuša v današnjem ničevem veku – znova – in kajpada zaman – priklicati nekdanjo »zlato dobo«, ter Sanču, Kihotovi obupani zdravorazumski senci, ki pa kljub svoji pameti le ne more drugega, kot da mu sledi na vsem njegovem žalostno zastonjskem romanju vse do konca, pozneje doživi svojevrstno, pretresljivo usodo; polagoma, toda zaradi tega nič manj zanesljivo, začne namreč ta vesela komedija o starem topoumnežu in njegovem norem spopadanju z najrazličnejšimi slepili pojemati, dokler ni pred nami samo še razočarani umišljeni popotni vitez sam s seboj in s svojimi slepili, ki se razkrijejo pred njim z vso umišljenostjo in pomoto. Zdaj čaka don Kihota le še smrt, še prej pa seveda spoznanje – da v resnici nikdar ni bil nikakršen slavni popotni vitez, ampak le obubožano samoslepilo. In šele, ko to spozna, lahko slednjič spokojno zatisne svoje stare oči.

Dramatizacijo romana, ki je na slovenskih gledaliških odrih zaživela le enkrat (z velikim uspehom so jo leta 1984 v režiji Z. Šedlbauerja uprizorili v PDG Nova Gorica), bomo v koprskem gledališču uprizarjali s pridihom klovnov in cirkusa, ki bodo v predstavo vnesli del tiste poznorenesančne radoživosti in polne spektakularnosti, kot so jo znali njega dni prirejati igralci »zlatega veka« španskega gledališča.