Režija: Renata Vidič
Premiera: 7. januarja 2022 v Gledališču Koper
Predstava traja 1 uro in 10 minut in nima odmora.

Avtobusna postaja na Peti aveniji v New Yorku pozno ponoči. Ob vidno prestrašenem in zbeganem Indijcu, tujcu v mestu, za katerega se kmalu izkaže, da ne razume niti besede angleško, se na poti proti domu ustavita Joey in Murph, objestno razposajena fanta na začetku dvajsetih. Tujca sprva komaj opazita, toda njuna ugibanja, ali je ta zaradi tradicionalnega pokrivala »Indijc ali Turki«, iz nedolžnih šal kmalu prerastejo v posmeh, žalitev, celo fizično agresijo. Njuna igra vse bolj spominja na igro mačke z mišjo, saj izživljanje nad tujcem občasno prekineta, s čimer Gupti, tako je naslovnemu protagonistu ime, dajeta upanje, da mu bosta vendarle pomagala poiskati sina, ki živi v Bronxu. Igra doseže vrh v prizoru, ko iz telefonske govorilnice pokličeta sina, toda v trenutku, ko Gupta prevzame telefonsko slušalko, Murph prereže telefonski kabel in v znak maščevanja za svoje zavožene življenje Indijca tudi zabode. Ta okrvavljen lahko ponavlja le še besede, ki se jih spomni z »jezikovne ure« z nasilnežema: »dobrodošu« in »hvala«.

Čeprav enodejanka obravnava nasilje in njegove mehanizme, rasno nestrpnost, ksenofobijo in nezmožnost medkulturne komunikacije v ameriški družbi konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, dramatik mladih nasilnežev ne prikazuje kot ulična prestopnika ali kriminalca, temveč kot luzerja s kriminalno preteklostjo, pri katerih so v procesu njune vzgoje odpovedale vse socialne ustanove. Njuna dejanja, vsako naslednje je bolj nesmiselno od predhodnega, so iracionalna, spodbuja pa jih zavedanje o lastni nepomembnosti in konfliktni spolni identiteti.

Igra Indijc hoče u Bronx je drugo dramsko besedilo leta 2020 preminulega ameriškega dramatika, scenarista in režiserja židovskega rodu Israela Horovitza. Krstno je bilo uprizorjeno leta 1968, Horovitz pa je zanj prejel nagrado za najboljše dramsko besedilo. Na slovenskih odrih je bilo prvič uprizorjeno v SNG Drama Ljubljana v sezoni 1995/1996, uprizoritev v Gledališču Koper pa bo njegova druga postavitev pri nas.

Ustvarjalci

Režija
Renata Vidič
Prevajalec
Andrej Blatnik
Scenograf
Kostumografinja
Anja Ukovič
Avtor glasbe
Mirko Vuksanović
Lektor
Martin Vrtačnik
Lektor za hindi
Bharath Ranganathan
Svetovalec za borilne veščine
Miha Krušič
Svetovalka za buto tehniko
Tanja Zgonc
Oblikovalec svetlobe
Jaka Varmuž

Igralci

Gupta, Vzhodni Indijec
Murph
Blaž Popovski
Joey
Mak Tepšić
Prenesi gledališki list predstave
Marij Čuk, 12.01.2022
Primorski dnevnik

Uprizoritev v režiji Renate Vidič je surova, izrazito naturalistična, celo veristična in vzbuja revolt zoper nasilnost, kar je zagotovo namen inscenacije na grafični podlagi Milana Percana in v karakterizirajočih kostumih Anje Ukovič. Vidičeva je dramaturški lok napenjala v povedni crescendo, ki gre od nočnega nedolžnega bentenja in zafrkavanja v fizični spopad, kri, nasilje, ki nima nikakršnega povoda ali razloga, dogaja se kar tako, iz gole zabave in zaradi osebne zafrustriranosti.
[…]
Kot že nakazano, je uprizoritev zelo zelo neposredna, brez kakršnihkoli metaforičnih nad- in podpomenov, je gola v svoji surovosti in samodejno izzove odpor zoper deviantnosti sodobne družbe, v kateri je nasilje eden glavnih razpoznavnih elementov, kot da bi globalizacijski procesi pogoltnili vsakršno čustvenost in človekovo etičnost. Prizori v uprizoritvi Indijc hoče u Bronx so izseki iz naših dnevov in noči, so med nami in predstava je tudi klic, naj ne obračamo oči stran, ker nas lahko nasilje doleti vsak hip.


Ana Obreza, 13.01.2022
www.sigledal.org

Uprizoritev se odlikuje po dobri zasedbi igralcev, saj so silnice intenzivnosti igre enakomerno razporejene in si trojica spretno podaja moč ludensa. Blaž Popovski kot Murph in Mak Tepšić kot Joey sta najboljša kolega, ki ju druži isti bes nemoči nad nesmislom življenja in ki se pred tem občutkom nebogljenosti skušata ubraniti z glasno vulgarnostjo ter surovim nastopom. V vlogah si Popovski in Tepšić spretno podajata klobko frustracij, ki se med njima razvija kot nepretrgana nit izzivanja, zbadanja in »zabijanja«, prav tako pa zelo suvereno naseljujeta z agresijo prenapeti telesi. Za Murpha in Joeyja je dostojanstvo abstrakten pojem, osebne meje pa nekaj frivolno izmuzljivega, in tako zafrkancije prehajajo v žaljivke, igrivo suvanje pa v resnejši ravs. Tiha priča njunega medsebojnega rivalstva, Štamulakov Gupta, z vseskozi občuteno prezenco deluje kot dodatna spodbuda vse brutalnejšim idejam za popestritev večera, ki naraščajoče vključujejo tudi njega. Napetosti eskalirajo v nasilje, pretepanje in batine se vrstijo in množijo; zaigrani pretepi so pretresljivo prepričljivi (svetovalec za borilne veščine Miha Krušič in svetovalka za buto tehniko Tanja Zgonc), kot je prepričljiva nikoli dokončno sproščena energija mladih dveh, ki tudi po izživljanju ostajata v primežu razpršene sovražnosti.

Štamulakov hindi (lektor za hindi Bharath Ranganathan) zveni enako verodostojno kot pogovorna slovenščina z gosto posejanimi kletvicami Popovskega in Tepšića (lektor Martin Vrtačnik). Nezmožnost besedne komunikacije v novem okolju je v igri razumljena kot eden od glavnih vzvodov, čemú Gupta sprejema vlogo nemočne in pohlevno ponižne žrtve, in Štamulak vsekakor v polnosti odigra lok čustev od upanja preko obupa do skrajnega brezupa […]


Andraž Gombač, 10.01.2022
Primorske novice

Indijec Gupta v igri namreč ne zna niti besedice angleško. In če bi ga razumeli, bi slišali, da v New Yorku želi obiskati sina. Sprva to pojasnjuje, pozneje moleduje. Njgovima krvnikoma – in ne le njima – je vseeno. Pomembno je le to, da je drug, drugačen. Lahko bi bil tudi priseljenec ali begunec, gej ali lezbijka, danes najbrž celo cepljeni ali necepljeni.