Ben in Gus sta plačana morilca, ki v kleti sredi Birminghama čakata na navodila »delodajalca« in na njuno naslednjo žrtev. Postopek je vedno enak; žrtev, ki je ne poznata, likvidirata, pobegneta, kaj se zgodi s truplom, ne izvesta nikoli. Čas v kleti ubijata z branjem in komentiranjem člankov iz časopisa, kuhanjem čaja, pogovori o nogometu pa tudi o prejšnji žrtvi, ženski, od katere je po njunem opravljenem delu ostala le »brozga«. Pogovor nenadoma prekine ropot; Ben in Gus v steni odkrijeta strežni jašek s priročnim dvigalom, ki je nekoč služilo za transportiranje hrane iz kletne kuhinje v zgornja nadstropja in po katerem tudi zdaj prihajajo naročila za vedno nove in nove jedi, ob njem pa govorilno cev, s pomočjo katere navežeta stik z delodajalci. Ko mlajši Gus odide po kozarec vode, govorilna cev znova oživi; Ben dobi končna navodila, ubiti morata prvega, ki vstopi. To je Gus, brez plašča, kravate, suknjiča in revolverja. Z Benom se zastrmita drug v drugega …
Enodejanka Jašek je tretja igra britanskega Nobelovega nagrajenca za literaturo, dramatika, igralca in nekdaj gledališkega direktorja Harolda Pinterja (1930–2008), ki ga literarna zgodovina povezuje predvsem z dramatiko absurda in med njegova najznamenitejša dela uvršča prav njegove zgodnje igre. Je igra ponavljanj in napetosti, ugibanj in izmikanj, trivialnosti in eksistence, očitnega in skrivnostnega ter smešnega in grozljivega, v kateri naletimo na vse glavne značilnosti Pinterjevega sloga (od ponavljanj, nedorečenosti in dialoga zaradi dialoga, do premorov, tišin in pomanjkanja informacij), obenem pa je izrazito metaforična drama o položaju človeka v sodobni družbi, o opustošenem stanju duha izgubljene identitete sodobnega človeka, izpostavljenega nenehnemu nadzoru in nevidni moči institucij v svetu globalizma, porušenja političnih sistemov in etike 21. stoletja.