Jeklene magnolije
Drama| Premiera | 4. novembra 2016 v Gledališču Koper, 9. februarja 2017 v SNG Nova Gorica |
|---|---|
| Koprodukcija | Gledališče Koper in SNG Nova Gorica |
| Trajanje | Predstava traja 1 uro in 45 minut |
Ustvarjalci
Celotno dogajanje igre se odvija v frizerskem salonu majhnega mesteca, kjer ženske med urejanjem zunanjosti razgaljajo svoja čustva in razkrivajo intimne svetove. Dogodki v salonu, »kamor še ni stopila moška noga«, se vrtijo okrog zadnjih dveh let in pol življenja mlade Emme, vendar se njena zgodba – prizadevanje za materinstvo, bolezen, odločitev, da bo kljub vsemu zanosila, in posledično poslabšanje zdravstvenega stanja – ne dogaja na odru. Vidimo le obrobne dogodke, slišimo reakcije obiskovalk frizerskega salona na prelomnice iz Emminega življenja in življenja ljudi iz njene bližine. Ženske prestrezajo zunanje dogodke, se nanje odzivajo in v na videz neobveznem klepetu razkrivajo kompleksna čustvovanja ter svoje intimne spopade z bolj ali manj usodnimi križi in težavami.
Za oksimoronskim naslovom Jeklene magnolije se skriva komična melodrama o šestih ženskah, ki vsaka po svoje rešujejo svoje probleme in dokazujejo, da so pogosto močnejše od moških. Jeklene magnolije so krstno uprizorili leta 1987 v New Yorku, dve leti pozneje je njihov avtor Robert Harling napisal še filmski scenarij, v katerem je nastopilo šest filmskih zvezd. Ira Ratej je besedilo, ki nas sooča z malimi življenji v na pol podeželskem mestecu, priredila ter umestila v naš prostor in čas. Tako bo besedilo, ki je že ob prvi slovenski uprizoritvi v Mestnem gledališču ljubljanskem leta 2005 navdušilo občinstvo, v sveži jezikovni obdelavi in režiji Katje Pegan zagotovo nova melodramska uspešnica.
Uprizarjano z dovoljenjem SAMUEL FRENCH, LTD.
Iz kritik
Režiserki je z izbiro šestih povsem različnih igralk, ki so natančno in s pravimi poudarki oblikovale like, uspelo postaviti dobro kolektivno igro, v kateri pa ima vsaka od šestih protagonistk dobro odmerjen prostor.
Gledalcu paleto nians in čustev v suvereni igralski interpretaciji približajo vse igralke. Mojca Partljič kot čuteča in skrbna mama Miranda, ki je ob koncu boleče iztirjena iz psihičnega in čustvenega ravnovesja, deluje uigrano s hčerko Emo, ki jo, polno pozitivne energije in radosti upodobi Anja Drnovšek (ki je tudi nova članica igralskega ansambla v Gledališču Koper). Tudi sicer igralke delujejo zelo povezano in uspejo ustvariti nekaj krasnih komičnih situacij, humornih dovtipov, ob dramatičnih trenutkih pa delujejo prav tako uigrano in sinhrono. Helena Peršuh je suverena kot dostojanstvena vdova Ana, Lara Jankovič uspešno komična kot vihrava, osamljena in nezadovoljna Karla, pomočnico Marino v različnih faza osebnostnega iskanja prepričljivo poda Maja Nemec. Blago in nevsiljivo pa kot Suzana, lastnica salona, deluje Nataša Tič Ralijan. Igralske vloge so izpeljane v dobro kolektivno igro, ena drugi so odrske osebe komplementarne z razvitimi karakternimi lastnostmi.
Pečat vsaki vlogi dodajo kreacije Alana Hranitelja. Kosi oblačil poudarjajo značajske poteze vsake od žensk: gre za preprosto, a učinkovito sobivanje značajev in kostumov. Kostumografija ob tem prijateljice in frizerski salon locira v urbano sredino in sedanji čas.
Rekel bi, da so Jeklene magnolije sentimentalna pripoved, ki lepo uglajeno teče v sočnih in mestoma zanesenih dialogih in privleče iz oči gledalcev celo kakšno solzo, je prežeta z elegantnim humorjem, ki nikoli ne zaide na steze cenenega krohota. Je zelo življenjska, presenetljivo normalna, brez transcendentnih arabesk in težkih psiholoških mor in stanj. To je režiserka Katja Pegan tenkočutno zaznala in je vodila uprizoritev z velikim smislom za razpoteg dramaturškega loka, ki se iz navadnosti živetih dnevov prevesi v tragedijo, v obup, v strti jok matere, ki izgubi hčer, a se takoj zatem ob pomoči dragih prijateljic dvigne spet v sedanjost in prihodnost, čeprav zaznamovano s preteklostjo. Skratka, režija je pokazala občutljivost za mero, sicer bi lahko Jeklene magnolije zelo kmalu zdrsnile na tenki led prevelike solzavosti oziroma iskanja neokusne dovtipnosti. Ravnotežje. Ta je prava oznaka predstave, ki išče spoj med različnimi elementi, ki konec koncev oblikujejo naše življenje. Oblikuje ga tudi usoda in nekaj fatalizma najdemo v filozofiji osrednje junakinje.
/…/
Skratka, povsem »normalna« zadeva, ki ima prav v tej normalnosti svoj čar. Ta navadni tok brez visokih valov se udejanja na koprskem odru, kjer Peganova ni iskala povednosti, ki jih ni, uprizoritev je zaznamovala s čistostjo, brez odvečnih intelektualizmov, kar bo Jeklene magnolije približalo vsakomur, ki si želi skoraj dve uri neobremenjujočega umetniškega kratkočasja. Tej čistosti so prispevale igralke, ki so z enakovrednimi kreacijami oblikovale svoje like, jim dolile razpoznavne značilnosti, se ujele v neposrednosti brez dvoumij in težko berljivih metafor.
Čeprav se navadno dosledno izogibam poimenovanju »ženska igra«, mislim, da bi bilo v tem primeru kar na mestu. Seveda ne v kateri izmed zbanaliziranih različic, kot so, da gre za igro, namenjeno izključno ženskam ali da igra obravnava temo, ki bi zadevala zgolj in samo ženske (kar koli bi že taka tema sploh bila). So pa Jeklene magnolije brez dvoma stvaritev, v ospredju katere bodisi ponosno stojijo bodisi sključeno trpijo ženske, s širokim razponom različnih čustev, hotenj, prepričanj … Združuje jih neskončna mera solidarnosti, ki jim pomaga preživeti še tako temne trenutke, in to je najbrž razlog, da so Jeklene magnolije še vedno tako zelo priljubljene. V sodobnem svetu, polnem odtujenosti, vsi hrepenimo po pristnih medčloveških odnosih in iščemo prostor, kamor se lahko zatečemo v stiski. Morda kdo srečo poskusi v frizerskem salonu …
V ponedeljek (27. marec 2017, op. prev.) je s predstavo Jeklene magnolije Roberta Harlinga v režiji Katje Pegan v Novosadskem gledališču / Újvidéki Színház gostovalo Gledališče Koper. Bil bi to navaden večer, gostovanje kot vsako drugo, če se ne bi zgodilo nekaj, kar se dandanes v našem gledališču zgodi le redko. …
Zgodbo o šestih ženskah iz provincialnega mesteca, ki zatočišče pred vsakdanjimi skrbmi najdejo v lepotnem salonu, kjer razmišljajo in se pogovarjajo o svojih žalostih in radostih, padcih in vzponih, je režiserka – iz majhne, na videz plehke človeške zgodbe – spremenila v sago o prijateljstvu, ljubezni, privrženosti in predanosti.
Nataša Tič Ralijan, Maja Nemec, Helena Peršuh, Anja Drnovšek, Mojca Partljič in Lara Jankovič so svoje vloge odigrale z lahkoto, eleganco, inteligentno in predano. Diskretna in pronicljiva režija je z izjemno glasbo (Mirko Vuksanović), s prepričljivo scenografijo (Milan Percan) in domiselnimi kostumi (Alan Hranitelj) občinstvo odpeljala v pozabljeno razsežnost, razsežnost lepega. Konec predstave je občinstvo dočakalo s solzami v očeh in z gromkim aplavzom …
Na naših odrih, na katerih prevladujejo kričanje, preklinjanje, mikrofoni, lažna zavzetost in politikantstvo, drama in hrup, že dolgo nismo videli kaj tako plemenitega, kot je bila ta majhna, toda velika predstava Gledališča Koper! Bravo, Koper!
Zapis, objavljen na domači strani Novosadskega gledališča / Újvidéki Színház
