Režija: Marko Misirača
Premiera: 9. junija v Gledališču Prijedor, 30. julija 2021 na Martinčevem trgu v Kopru
Koprodukcija: Gledališče Koper, Gledališče Prijedor, Fundacija Friedrich Ebert Stiftung
Krstna uprizoritev

V Vojnovićevem romanu Jugoslavija, moja dežela (2012), ki z naslovom parafrazira nekdanji slovenski turistični slogan, a nas s spomini glavnega junaka romana nenehno vrača v čas nekdanje skupne države, spremljamo potovanje Vladana Borojevića po Balkanu in njegovo iskanje očeta Nedeljka, Srba, oficirja nekdanje Jugoslovanske ljudske armade, danes vojnega zločinca na begu pred oblastmi, ki je malega Vladana in njegovo mamo, Ljubljančanko Dušo, nenapovedano zapustil v začetku devetdesetih in od takrat v otroških očeh obveljal za mrtvega. Tesnobno potovanje, na katerem se mora Vladan soočiti s svojimi življenjskimi travmami, strahovi in ponovno najti svojo identiteto. Spomini iz otroštva se tako prekrivajo s pripovedovalčevo sedanjostjo, soočenje obeh časovnih pasov pa literarne osebe prikazuje v vsej njihovi kompleksnosti.

Roman, ki se je slovenskemu filmskemu in televizijskemu režiserju ter scenaristu, pisatelju in kolumnistu Goranu Vojnoviću porodil iz resnične zgodbe oficirskih otrok, s katerimi se je do svojega enajstega leta vsako poletje družil v Pulju, potem pa so nekega dne preprosto »izginili«, je avtor priredil tudi za oder. Krstno pa so ga v režiji Ivice Buljana konec sezone 2014/15 uprizorili na odru ljubljanske Drame.

Za uprizoritev v koprodukciji Gledališča Koper, Gledališča Prijedor in Fundacije Friedrich Ebert Stiftung sta Vojnovićev roman dramatizirala dramaturg Ivan Velisavljević in Aleksandar Novaković. Režiser uprizoritve je Marko Misirača, ki smo ga v Gledališču Koper spoznali kot režiserja gostujoče predstave Sinovi umirajo prvi na 26. Primorskem poletnem festivalu.

Ustvarjalci

Režija
Marko Misirača
Avtorja dramatizacije
Ivan Velisavljević, Aleksandar Novaković
Scenografinja
Dragana Purković Macan
Kostumografinja
Jelena Vidović
Avtor glasbe in videa
Petar Bilbija
Oblikovalka odrskega giba
Marija Milenković
Lektorja
Martin Vrtačnik, Nataša Kecman
Asistent režiserja
Ivan Loboda

Igralci

Vladan
Blaž Popovski
Duša
Mojca Partljič
Nedeljko
Boris Šavija
Emir
Aleksandar Stojković
Brane
Igor Štamulak
Danilo
Željko Erkić
Nadja
Tjaša Hrovat, Sabina Halilović, Lea Cok (vskok)
Mediha
Miljka Brđanin
Cera, Risto
Dean Batoz
Katarina, Kosa
Mirela Predojević
Nataša Gvozdenović, 17.06.2021
Vreme (RS)

Avtorja dramatizacije Ivan Velisavljević in Aleksandar Novaković zelo spretno sledita cikličnemu toku Vojnovićevega romana ter nas – da bi nam zgodbo povedala impresivno, jasno, vznemirljivo in v mozaični strukturi – vodita izmenično iz sedanjosti v daljno ali bližnjo preteklost. Zgodba ostaja odprta, vsakdo jo lahko zaključi po svoje, ji poišče lastne odgovore in interpretacije.

Režiser Marko Misirača režira z občutkom in kompleksno. V posameznih prizorih se poslužuje groteske, da bi domala plastično (iz kontre) prikazal nežnost, ki jo ohranjamo v spominu na Jugoslavijo, pa tudi, kaj je pripeljalo do krvavega viharja, v katerem je ta razpadla. V tem kontekstu nas sooča z lastnimi predsodki (kakšni so Slovenci, Srbi, Bosanci …), ki so tesno povezani s preverjanjem identitete. Jasno postavlja meje med Vladanovimi sanjami in resničnostjo, četudi sanje po Jungu resničnost le slutijo in napovedujejo. Kontekst in potovanje skozi kraje in čase izrisujejo videoprojekcije, ki poleg prostora spomina in sedanjosti razkrivajo tudi smer potovanja. Ločnice med ravnmi so zelo jasne, a vendar dovolj fluidne, da dogajanje predstavijo v vsej njegovi kompleksnosti. Režiser je bil pri delu z igralci natančen, tako da so dosegli pravo raven občutkov svojih likov.

V predstavi igrajo /…/ igralci prijedorskega, banjaluškega in koprskega gledališča. Šavija je kot jugoslovanski oficir tog, a balkansko nežna duša, ki se je sesula z razpadom Jugoslavije, človek, ki je, tako na koncu ugotavlja Vladan, »profesionalni nevednež«. Blaž Popovski kot Vladan je mladenič, ki se na pot poda zaradi notranjega klica, zato ker mora, a hkrati pripada svetu, ki je drugačen od očetovega, a je enako občutljiv. Odlična je Miljka Brđanin kot Mediha, muslimanka iz Brčkega, ki je skrivala Nedeljka, saj kot Šeherezada, ki jo lahko dolgo poslušamo, v predstavo vnaša fluidno in spontano bosansko naracijo. Celoten ansambel deluje kot uigrana ekipa, v kateri igralci sodelujejo drug z drugim, da bi nam zgodbo povedali kar se da natančno in popolno.

Uprizoritev Jugoslavija, moja dežela odpira naš odnos do jugoslovanske dediščine, odnos do nas samih, travm in ponovitev preteklosti pa tudi potrebo po obnavljanju identitet, /…/ kar je kljub paradoksalnim zahtevam družbe ena od nalog sodobnega človeka. Šele takrat življenje postane izziv, iniciacija pa dobi smisel.