Avtorja dramatizacije Ivan Velisavljević in Aleksandar Novaković zelo spretno sledita cikličnemu toku Vojnovićevega romana ter nas – da bi nam zgodbo povedala impresivno, jasno, vznemirljivo in v mozaični strukturi – vodita izmenično iz sedanjosti v daljno ali bližnjo preteklost. Zgodba ostaja odprta, vsakdo jo lahko zaključi po svoje, ji poišče lastne odgovore in interpretacije.

Režiser Marko Misirača režira z občutkom in kompleksno. V posameznih prizorih se poslužuje groteske, da bi domala plastično (iz kontre) prikazal nežnost, ki jo ohranjamo v spominu na Jugoslavijo, pa tudi, kaj je pripeljalo do krvavega viharja, v katerem je ta razpadla. V tem kontekstu nas sooča z lastnimi predsodki (kakšni so Slovenci, Srbi, Bosanci …), ki so tesno povezani s preverjanjem identitete. Jasno postavlja meje med Vladanovimi sanjami in resničnostjo, četudi sanje po Jungu resničnost le slutijo in napovedujejo. Kontekst in potovanje skozi kraje in čase izrisujejo videoprojekcije, ki poleg prostora spomina in sedanjosti razkrivajo tudi smer potovanja. Ločnice med ravnmi so zelo jasne, a vendar dovolj fluidne, da dogajanje predstavijo v vsej njegovi kompleksnosti. Režiser je bil pri delu z igralci natančen, tako da so dosegli pravo raven občutkov svojih likov.

V predstavi igrajo /…/ igralci prijedorskega, banjaluškega in koprskega gledališča. Šavija je kot jugoslovanski oficir tog, a balkansko nežna duša, ki se je sesula z razpadom Jugoslavije, človek, ki je, tako na koncu ugotavlja Vladan, »profesionalni nevednež«. Blaž Popovski kot Vladan je mladenič, ki se na pot poda zaradi notranjega klica, zato ker mora, a hkrati pripada svetu, ki je drugačen od očetovega, a je enako občutljiv. Odlična je Miljka Brđanin kot Mediha, muslimanka iz Brčkega, ki je skrivala Nedeljka, saj kot Šeherezada, ki jo lahko dolgo poslušamo, v predstavo vnaša fluidno in spontano bosansko naracijo. Celoten ansambel deluje kot uigrana ekipa, v kateri igralci sodelujejo drug z drugim, da bi nam zgodbo povedali kar se da natančno in popolno.

Uprizoritev Jugoslavija, moja dežela odpira naš odnos do jugoslovanske dediščine, odnos do nas samih, travm in ponovitev preteklosti pa tudi potrebo po obnavljanju identitet, /…/ kar je kljub paradoksalnim zahtevam družbe ena od nalog sodobnega človeka. Šele takrat življenje postane izziv, iniciacija pa dobi smisel.

Združene igralske moči Kopra, Prijedora in Banjaluke so večinoma poenotene. Med najuspešnejše se zagotovo lahko uvrstijo s senzibilnostjo sodobnega človeka prežet in v obeh starostnih obdobjih prepričljiv Blaž Popovski (Vladan), v združevanju grenkobe in sarkazma zelo dober Aleksandar Stojković (Emir), obema pa parirajo subtilno tiha Miljka Brđanin (Mediha), v ironiji okretno igriv Igor Štamulak (Brane) pa tudi mračno napet in tehnično brezhiben Boris Šavija (Nedeljko). Scenografija Dragane Purković Macan in kostumi Jelene Vidović so nevsiljivo in funkcionalno vključeni v grenko-ironični ton tega streznitvenega gledališkega potovanja v bližnjo prihodnost in bolj oddaljeno sedanjost.

Vladanovemu (odličen mladi igralec Blaž Popovski) mladostniškemu iskanju pogrešanega očeta Nedeljka (hvala gre upravičeno Borisu Šaviji) sledi, kot se je to v naši nekdanji domovini tudi zgodilo, še globlji padec v absurd, nerazumevanje, odtujenost, željo po pozabi … Nedeljkovo skrivanje zaradi obsodbe za vojne zločine je kafkovsko tragično, zanika nedolžnost, zato so razen strica Emirja (vznemirljiv Aleksandar Stojković) in oficirja Braneta (Igor Štamulak) osumljenci zgodovine tudi tisti, ki so očitne žrtve – Vladan, njegova mama Duša (čudovita Mojca Partljič) in Nedeljkova tiha soseda Mediha (pretresljiva Milka Brđanin). Starodavno »prekletstvo prednikov« se na teh tleh kaže kot večni konflikt očetov in sinov, ki se medsebojno obtožujejo, kdo je koga zapustil, izdal in kdo je strahopetec. Posledica je trajni nesporazum, prekletstvo tal, potresnih in domoljubno tektonsko nestabilnih, na katerih so se narodi premešali, da bi se pozneje razšli v krvi.

/…/

Kakorkoli, predstava je dovolj dokumentaristična, da boli, popolnoma potopljena v mešanico mentalitet prostorov nekdanje Jugoslavije, odlično odigrana in režirana in obenem nov kažipot k resnici, ki bo, če ji bomo le dovolili, morda nekoč prišla na dan. Da bomo končno vedeli, kaj se je zares zgodilo, kdo smo bili in smo, bodisi kot očetje bodisi kot otroci. Šele takrat bomo lahko šli dalje.

Koper, Gledališča Prijedor in Fundacije Friedrich Ebert Stiftung. Leta 2015 jo je uprizorilo SNG Drama v režiji Ivice Buljana /…/.

Odrski dogodek si še pred analizo uprizoritve same zasluži utemeljitev konteksta, v katerem je nastal. Če je ljubljanska dramatizacija nagovarjala namreč le slovensko občinstvo, je koprska koprodukcija širši projekt, ki odpira razmišljanje o razpadu nekdanje skupne domovine. Roman in predstava temeljita namreč na spopadanju generacije, ki je odraščala v novi(h) državi(ah) z dediščino staršev: vojne, izkušnje begunstva, narodne identitete in tiste posameznikov ter posledice nacionalizmov. /…/

Pogum koprodukcije in njeno dosledno iskanje razlogov za razpad Jugoslavije je torej predpostavka, na podlagi katere bi bila le stroga odrska analiza predstave nesmiselna. Kljub vsemu pa je odrski dogodek, ki traja dve uri in deset minut, zasnovan solidno. /…/

Dramsko dogajanje je namreč postavljeno spiralno, v izmeničnem nizanju prizorov, ki se dogajajo v pretekli in sedanji časovni dimenziji. Pri razpletanju artikulirane vsebine romana je gledalcem v pomoč, in sicer nekoliko didaktično, projekcija, ki topografsko osmišlja dogajanje na raznih mestih nekdanje skupne države. Projekcija ponuja tudi veliko arhivskih posnetkov, ki dodatno utemeljujejo dogajanje.

Iskrena, trpka, a tudi zdravilna predstava, ki tako kot vsako pravo gledališče odpira vprašanja, ne ponuja že pripravljenih odgovorov in ne beži pred rušenjem in prevpraševanjem mitov, stereotipov in okamenelih kvazi resnic. Ena tistih predstav, o katerih se bo govorilo in po katerih se bomo jubilejnega festivala v Jajcu tudi spominjali.

Neverjetna premiera Jugoslavije, moje dežele po romanu Gorana Vojnovića v preudarni režiji Marka Misirače in soprodukciji Gledališča Koper, Slovenija, Gledališča Prijedor iz Bosne in Hercegovine, Republika Srbska. Koordinate prizorišča dogajanja vsekakor določajo način dojemanja za Prijedor velikanskega gledališkega koraka, s čimer se pravzaprav majhno, provincialno gledališče umešča na evropski gledališki zemljevid, s čimer upravičuje obstoj svojega imena.

Slovenski, prijedorski in banjaluški igralci so delovali kot popoln stroj za proizvodnjo podob o Jugoslaviji, pa tudi emocij, ki so nastale z obolevanjem in trajno izgubo cele serije identitet v povojnem obdobju. Silovit roman, izvrstno dramatiziran in še bolje zrežiran, v formi znane igralske skupine, ki nas sprašuje po času za nami. Hamlet v iskanju očeta v jugoslovanskem Elsinoru …

Gledališče Prijedor, nenadoma vidno na zemljevidu evropskih gledališč, na repertoarju gledališča v Evropski uniji! (Nekako tako, kot bi se nogometni klub Rudar iz Prijedora za eno sezono uvrstil v nemško Bundesligo. In bi imel to tudi komu povedati.)
Ponovimo, gledališče, ki se imenuje Prijedor.

Marko Misirača, zmagal si!