Nekje v Ljubljani. Čas med božičem in novim letom. Šestnajstletnici Maja in Laura sta sošolki in najboljši prijateljici, zato med njima ni skrivnosti. Tudi takrat ne, ko Maja zaupa Lauri, da se je zagledala v Matica, največjega frajerjav razredu, ki je, žal, ne opazi. Laura ji svetuje, kako naj fanta osvoji in »lov« se lahko začne.
A bolj kot najstniška ljubezenska zgodba je v mladinski igri UrškeTaufer pomembnejši socialni vidik. Majina na videz popolna družinav sebi skriva razdor in sovraštvo med starši, ki vrh doseže v njihovi ločitvi na novega leta dan. Laurina zgodba pa razkriva odraščanje brez očeta, nenehno željo po njegovi vrnitvi, naključno srečanje z njim in njegovo vrnitev domov, kjer po letih zapora in klošarjenja po ljubljanskih ulicah znova dočaka novo leto v krogu družine.
Besedilo, prepleteno s songi, rapanjem in plesom, se hudomušno, a vendar kritično, dotakne tudi izobraževalnega sistema, ki je za mlade vedno večja prisila ter brez posluha za želje, sposobnosti in interese posameznikov.
A vrnimo se k zgodbi. Ta se tudi za Majo konča srečno. S predstavo-koncertom, ki jo pripravita z Lauro, ne navduši le sošolcev, temveč pritegne tudi pozornost Matica, ki postane njen prvi fant.
Ustvarjalci
Igralci
Režiser Matjaž Latin je ustvaril homogeno celoto brez poceni gagov in moraliziranja, z veliko žive glasbe (avtor Ilija Ota je zapisal raperske in rokovske note, a tudi nežnejše tone) in povednih songov; pustil je pripovednemu toku, da se razbohoti brez zastojev in brez odvečnega poglabljanja, ki ga besedilna predloga tudi sama ne premore, čeprav ponekod vendarle (površinsko) radikalizira različne odnose (triada mati-oče-hči ali razred-profesor). Zelo jasno in povedno pa uprizoritev ponuja vsakomur, predvsem mlademu gledalcu, izhod iz odtujitvene ujetosti, daje spodbudno perspektivo in napotek, da je samoozaveščevalni proces prava rešitev in zavedanje lastne individualnosti pravi korak v življenje, ne pa biti čreda. In te poante so brez vsakršne pedagoške otežitve, kar gre zagotovo uvrstiti med vrednosti predstave.
Igralski delež je režiser spretno poudaril, pozornost je usmeril predvsem v sproščenost in karakterizacijsko držo, saj so morali igralci oblikovati po več likov hkrati, razen protagonistke, šestnajstletne Maje. To je Urška Taufer posredovala zelo sproščeno, pozunanjeno in pripovedno, brez navlake, njena neposrednost je bila učinkovita in mladostniško razposajena, včasih zasanjana, včasih resnobna. Pravi spiritus agens predstave.
Kako osvojiti fanta (4 simpl koraki) Urške Taufer je dragocen prispevek k slovenski mladinski dramatiki, izpisan v slengu in s tem blizu publiki, ki ji je predstava namenjena. Režija Matjaža Latina, igralski dosežki (posamične interpretacije in skupinska igra), scenografija in glasbeni aranžmaji so privedli do uresničitve izvirne, angažirane in z mladostno energijo nasičene uprizoritve.