Režija: Boris Cavazza
Premiera: 19. marca 2022 v mali dvorani Gledališča Koper

Danes radi pozabljamo, kako zelo so naši pogledi na svet izkrivljeni in kako zelo je naše razumevanje drugega omejeno. Percepcija realnosti (naj gre le za kratko sosledje trenutkov ali daljše dogajanje) je za vsakogar drugačna, še toliko bolj takrat, ko o njej spregovorimo s časovne odmaknjenosti. Zato je vredno opomniti, da vselej obstaja drug pogled, da obstaja tudi drugačno videnje stvari, še posebno tistih najbolj tragičnih, ki v nas lahko lahko sprožajo sočutje, spodbujajo našo agresivnost ali nas celo zazibljejo v brezbrižnost.

Pogled drugega je tudi izhodišče za dramski monolog Gorana Vojnovića Morje sten nekašno nadaljevanje monodrame britanskega dramatika Simona Stephensa Stena v morju, ki smo jo premierno uprizorili na lanskoletnem Primorskem poletnem festivalu, v njej pa prisluhnili spominom, ki jih podoživlja protagonist, fotograf, mož in oče Aleks. Z mozaikom fragmentov iz svojega življenja je občinstvu pripovedoval o srečnem odnosu z ženo in hčerko, počitnicah na južni francoski obali pri tastu Arthurju, nekdanjem vojaškem uslužbencu, s katerim je rad spregovori o vsem, od tenisa do obstoja Boga, pa tudi o tragediji, ki je usodno zaznamovala družino, tudi brez krivde krivega Arthurja.

Prav Arthurjev pogled, pogled drugega torej, na družinsko nesrečo in vzroke zanjo pa tudi na odnose med člani družine, ki morda le niso bili takšni, kot jih je poskušal prikazati zet, pa je predmet dramskega monologa Morje sten, ki ga je pisatelj in filmski režiser ter scenarist Goran Vojnović napisal na željo Borisa Cavazze. Oba dramska monologa, Stephensonova Stena v morju v interpretaciji Francesca Borchija in Vojnovićev Morje sten v interprataciji Aleša Valiča, sta zrcalni sliki istega dogodka, dva pogleda in dve resnici, predsvem pa obetajoč večer za gledališke sladokusce.

Ustvarjalci

Režija
Boris Cavazza
Prevajalka
Tina Mahkota
Igralca
Aleš Valič, Francesco Borchi
Primorski dnevnik, 25.03.2022
Marij čuk

Simon Stephens je svojo pisavo usmeril v razmišljanja fotografa, očeta in moža Aleksa, ki z introspektivnimi bliski ter objektivizacijo časa in dogajanja v njem premišljuje o svoji zgodbi, zaznamovani z idiličnim življenjem, ljubeznijo do žene Helene, a predvsem s tragedijo ob izgubi hčerke Lucije. Ta zmes arkadičnega občutja in tragedije je v Borchijevi interpretaciji zaznamovana z dolgimi molki, nedokončanimi stavki in mislimi, jokom, pomiritvenimi spomini, obžalovanjem harmoničnega mirnega časa, a tudi z meditativnim nabojem, zakaj se je morala nesreča naseliti prav v njegovo hišo in še več, ali je Bog konkretna podoba ali le ideja, ki ji ne moremo do konca.

Goran Vojnović pa si je svoj monolog omislil kot pogled z drugega konca stvari, kot razvozlavanje Stephensonove zgodbe s stališča Aleksovega tasta Arthurja v interpretaciji Aleša Valiča. Gre za vzporedno zgodbo, v kateri Arthur jemlje nase krivdo Lucijine smrti ter pojasnjuje številne okoliščine v odnosu do svoje hčerke Helene in njenega moža Aleksa. Valič prav tako kot Borchi preigrava svoj pogled z dolgimi molki, nedokončanimi povedmi in nerešenimi vprašanji, saj je Vojnović hote ohranil slog angleško pišočega kolega. Arthur je sicer bivši vojak, ki konkretneje gleda na življenje, zato je percepcija realnosti drugačna od Aleksove.

Zamisel režiserja Borisa Cavazze je bila, da ustvari čisto predstavo, v kateri ima glavno vlogo beseda, njena čustvena dinamika, ki nikakor ne more biti monolitna, ampak izkazuje enkratnost posameznikovega mišljenja, njegovega strogo individualnega pogleda, ki se v interakciji z drugačnimi stališči lahko sesuje ali pa potrjuje. V primeru Morja sten je to pogled z dveh različnih zornih kotov na družinsko nesrečo in njene vzroke, na odnose v družini, ki jih vsakdo doživlja z lastnim enkratnim emocionalnim in duhovnim zaledjem. Skratka, gre za zrcalni sliki istega dogodka, gre za dve resnici in dva pogleda. Koprska uprizoritev nas torej opozarja na mnogostranost življenja in da ga oblikujejo dogodki, ki niso interpretativno in celo v resnici enosmerni. Na stanje stvari v individualnih usodah in družbeno dogajalnost v svetu vselej obstaja tudi drug pogled. Kateri je pravi?


Glas Istre, 14.04.2022
Vanesa Begić

Brez patosa in ohranjujoč isto interpretativno moč, Borchi skozi reminiscence, okruške življenja in mozaik fragmentov uteleša protagonista, čigar življenje se zaradi tragičnih dogodkov nenadoma spremeni, on pa si zato poskuša odgovoriti na nekatera vprašanja.

Glavni lik se v tem dranskem monologu spominja preteklih let, srečnega zakona, žene, hčerke, razmišlja o obiskih svojega tasta, nekdanjega vojaškega častnika, s katerim rad spregovori o vsem, kakor je že večkrat povzel – od tenisa do boga. Namen izvajalca in prevajalca je bil, kot je tudi sam povedal, uprizoriti ta monolog brez filtrov, razgaliti dušo in prikazati bistvo njene moči. Kjer je moč igre in interpretacije ključna scenografija in stranski učinki niso potrebni, dovolj je le močan tekst in enako močna igra.
/…/
Občinstvo, četudi maloštevilno, je z ovacijami nagradilo mladega izvajalca, ki je z veliko izrazno močjo prikazal bistvo tega besedila, prepolnega življenjskih metafor.