Danes radi pozabljamo, kako zelo so naši pogledi na svet izkrivljeni in kako zelo je naše razumevanje drugega omejeno. Percepcija realnosti (naj gre le za kratko sosledje trenutkov ali daljše dogajanje) je za vsakogar drugačna, še toliko bolj takrat, ko o njej spregovorimo s časovne odmaknjenosti. Zato je vredno opomniti, da vselej obstaja drug pogled, da obstaja tudi drugačno videnje stvari, še posebno tistih najbolj tragičnih, ki v nas lahko lahko sprožajo sočutje, spodbujajo našo agresivnost ali nas celo zazibljejo v brezbrižnost.

Pogled drugega je tudi izhodišče za dramski monolog Gorana Vojnovića Morje sten nekakšno nadaljevanje monodrame britanskega dramatika Simona Stephensa Stena v morju, ki smo jo premierno uprizorili na letošnjem Primorskem poletnem festivalu, v njej pa prisluhnili spominom, ki jih podoživlja protagonist, fotograf, mož in oče Aleks. Z mozaikom fragmentov iz svojega življenja je občinstvu pripovedoval o srečnem odnosu z ženo in hčerko, počitnicah na južni francoski obali pri tastu Arthurju, nekdanjem vojaškem uslužbencu, s katerim je rad spregovori o vsem, od tenisa do obstoja Boga, pa tudi o tragediji, ki je usodno zaznamovala družino, tudi brez krivde krivega Arthurja.

Prav Arthurjev pogled, pogled drugega torej, na družinsko nesrečo in vzroke zanjo pa tudi na odnose med člani družine, ki morda le niso bili takšni, kot jih je poskušal prikazati zet, pa je predmet dramskega monologa Morje sten, ki ga je pisatelj in filmski režiser ter scenarist Goran Vojnović napisal na željo Borisa Cavazze. Oba dramska monologa, Stephensonova Stena v morju v interpretaciji Francesca Borchija in Vojnovićev Morje sten v interprataciji Borisa Cavazze, sta zrcalni sliki istega dogodka, dva pogleda in dve resnici, predsvem pa obetajoč gledališki večer za sladokusce.

Zasedba

Igralec in režiser
Boris Cavazza