Neron

Pisatelj in gledališčnik Andrej Rozman Roza je tokrat z besedilom za pop-rock opero segel v zakladnico svetovne zgodovine − stari Rim, v katerem se zrcalijo domala vsi poznejši politični modeli in problemi oblastnikov ter njihovih podanikov vse do današnjega časa. Zgodba Nerona, enega najbolj razvpitih cesarjev in tudi precej zaslužnega za propad rimskega imperija, je zabavna in okrutna obenem, predvsem pa duhovito vpeta tudi v današnji čas, ki poleg politikov slavi samo še takšne in drugačne zvezdnike, pri katerih bolj kot nadarjenost in dosežki štejeta drznost in medijska razkričanost.

Roza je v Neronu na podlagi natančno preštudiranih in v besedilo vključenih zgodovinskih dejstev odkril idealen primer brezobzirnega avtokrata z višjimi, tokrat »umetniškimi« cilji. Njegovemu vladarju (podobno kot tudi dejanskemu Neronu) niti ni toliko do vladanja kot do popularnosti in priznanja širokih množic. Neomajno prepričan o svojih številnih darovih in v prizadevanju po neomejeni slavi brezobzirno zlorablja oblast in podira družbene meje, kot mu očita njegov učitelj Seneka. Predvsem pa v svoji umetniški vnemi izgublja občutek za realnost in gre dobesedno čez trupla, tudi tista svojih najbližjih. V tej »zgodovinski« operi se mešajo politika, umetnost, seks, oblast, megalomanija in neuravnovešenost, zabave in usmrtitve. Kot v vsaki strahovladi se okrog oblastnikov motovilijo prilizovalci in padajo številne žrtve. Neron želi vse uničiti, da bi vse postavil na novo, lepše in večje, predvsem svoj spomenik. Njegovo prizadevanje po tragediji kot najvišji obliki umetnosti pa se izteče v kruto, tragikomično, avtoironično, pri Rozi tudi zabavno zgoščeno, zgodovinsko lekcijo o propadu neke dinastije. Še eno, iz katere se zmeraj znova ničesar ne naučimo.

Glasbo za opero Neron je napisal Davor Božič, glasbenik mlajše generacije, pevec in avtor številnih skladb, muzikalov, glasbe za televizijske oddaje, filme itd.