Moška, ki kikirikata, se repenčita kot petelina in se ob tem sprašujeta o lastni umeščenosti v svet ter smislu bivanja v njem, zenovsko indoktrinirani učitelj juda, ki poskuša na prvi uri treninga na noge postaviti dva spastična paralitika, ki sta s tresavico in zvitimi okončinami najmanj primerna za disciplino, odvisno od telesne harmonije, ter slepi zakonski mož, ki v lastni spalnici zaloti prav tako slepo ženo in njenega slepega ljubimca, kar izzove številne komične situacije, so protagonisti treh Barnesovih enodejank, združenih pod naslovom zadnje med njimi – Tukaj smo sami petelini, nobenega drugega ni, Še malo, pa niti ne tako malo, zena za začimbo in Ni tako slabo kot zgleda.
Četudi enodejanke in njihovi protagonisti med seboj niso neposredno povezani, jim je skupna tema hendikepiranosti v ožjem pomenu umske ali fizične prizadetosti, kot so slepota, gluhota, paraliza, mentalna prizadetost; invalidnost torej, ki je predvsem motorična, mentalna ali senzorna prikrajšanost. Avtor se je v vseh treh premišljeno izognil lažnemu patosu, ki pravzaprav najbolj žali in ponižuje prizadete ljudi, in je s predstavitvijo njihovih celovitih odnosov, slabosti in vrlin dosegel to, kar nam je v vsakdanjem življenju navadno tako težko, namreč dojemati drugačne kot resnično enakopravne člane družbe. Tipičen barnesovski črni humor, šokantnost in grotesknost se tako iztečejo v optimističen in nadvse človeški zaključek.
Britanski dramatik in scenarist Peter Barnes (1931–2004), najbolj znan po igri Vladajoči razred, je enodejanke izvirno napisal za televizijo (leta 1989 so bile nagrajene kot najboljša angleška TV-igra), pozneje pa so jih večkrat uprizorili v različnih britanskih in drugih gledališčih, predvsem nemških. Pri nas so bile uprizorjene le enkrat, v sezoni 1997/1998 v SNG Nova Gorica.