Dvorska shramba Ludvika XIV. V njej se kot že tolikokrat poprej zberejo »sončni kralj« Ludvik XIV. ter njegova prijatelja, dvorni norec in véliki komediograf Molière. Že močno opiti kralj ne skriva sentimentalnosti, ko govori o prijateljstvu, saj sta norec in Molière, četudi njegova podložnika, vendarle edina, ki smeta videti kralja pijanega in z njim deliti tudi skrivnosti. V največji razčustvovanosti kralj slovesno oznani, da to noč praznujejo deseto obletnico prijateljstva in obenem obtoži Molièra, da je o njem napisal dramolet, ki sta ga skupaj z norcem uprizarjala pred kraljevimi sovražniki, zato zdaj zahteva, da ga odigrata samo zanj. Molière in norec ukaz izpolnita, odigrata farso, toda ker Molière ve, da si je z njo podpisal smrtno obsodbo, je kralju pripravljen v obraz povedati, tudi to, da ga že leta gleda »z občutkom slabosti v želodcu« in da ni človeka v Franciji, ki kralja, samozvanega boga, ne bi sovražil …

Besedilo, v katerem najpogosteje uprizarjani sodobni hrvaški dramatik v zadnjih dvajsetih letih, romanopisec in pripovednik Miro Gavran (1961), tematizira odnos umetnika in oblasti v totalitarnem sistemu, je igra v igri, v kateri so bolj kot zgodovinska »dejstva« in dogajanje v vzporedni drami, v kateri izvemo, da si je zaradi kralja življenje vzela igralka iz Molièrove gledališke skupine, v katero je bil zaljubljen tudi komediograf, pomembni preobrati, ki nenehno menjajo podobo likov in njihove medsebojne odnose, še bolj pa spoznanje, da takrat, ko vladajo »bogovi«, ti vladajo brezkompromisno in neusmiljeno in z nadzemsko voljo urejajo življenja svojih podložnikov.

Uprizoritev drame Noč bogov (1986), druge na slovenskih odrih, bomo v koprskem gledališču prepletli s songi, režiral pa jo bo avtor lanskoletne glasbeno-scenske uspešnice Parole, Parole Jaka Ivanc.