Včasih se zgodi, da nekoga srečamo v najbolj neverjetnih okoliščinah, in prav ta oseba v nas nekaj spremeni, sklene neko življenjsko obdobje, zapolni praznino ali celo prepreči samomor. Zgodbo o takem srečanju pripoveduje tudi dramsko besedilo Jake Smerkolja Simonetija, v katerem se Miki in Natalija po naključju prvič srečata na strehi stolpnice, v kateri živita. Miki želi svoje življenje končati zaradi nesrečne ljubezni, Natalija pa se po desetih dneh žalovanja za pokojnim možem odloči, da bo istega večera obesila perilo in se nadihala svežega zraka.
Žalost in občutek osamljenosti, ki ju preplavljata ta večer, zapolni lepota topline … lepota topline poletnega sončnega zahoda, za nekatere najlepšega trenutka v dnevu, hkrati pa toplina prijaznosti in pozornosti druge, neznane osebe. Zdi se, kot da s svojim pogovorom in postopnim bližanjem kradeta toploto neba, si jo prisvajata, da ju pogreje, in sončni zahod spreminjata v temo.
Naključno srečanje med Mikijem in Natalijo je medgeneracijski dialog o ljubezni, osamljenosti, žalosti in (kaotičnem) svetu, v katerem živita. Tako kot njima, se lahko zgodi vsakemu, da v življenju ostane sam, da se počuti neizmerno osamljenega, odtujenega, zavrženega. Predstava išče lepoto, ki se širi v takih stanjih, lepoto v žalosti in samoti ter lepoto v naključnih srečanjih, ki rešujejo življenja, kar ob koncu večera pravi tudi Natalija: »Srečanj ne moreš nikoli načrtovati in izkaže se, da tista v nesreči največ štejejo.«
Avtor dramskega besedila Jaka Smerkolj Simoneti (1997) je doktorski študent študijev scenskih umetnosti, prav tako končuje študij gledališke režije. Pred Pesmijo ptic v drevesnih krošnjah, ki je prvo njegovo besedilo nominirano za nagrado mladega dramatika, sta bili uprizorjeni še Le en smaragd (režija Jana Menger, MGL) in Najrajši bi se fentala (režija Špela Kravogel, Radio Slovenija), njegova mladinska drama Seznami za življenje je bila v ožjem izboru regionalnega natečaja Od malih nog(u).
Gostujeta Akademija za gledališče radio film in televizijo in Prešernovo gledališče Kranj (magistrska produkcija).
***
Beseda Ivana Lobode, režiserja uprizoritve
Včasih se zgodi, da nekoga srečamo v najbolj neverjetnih okoliščinah in prav ta oseba v nas nekaj spremeni, zaključi določeno življenjsko obdobje, zapolni praznino ali pa celo prepreči samomor.
Medgeneracijsko, naključno srečanje dveh oseb, Natalije in Mikija, je temeljna situacija predstave Pesem ptic v drevesnih krošnjah. Vsak od njiju ima svoj žalosten, morda celo tragičen, povod, da pride na streho stolpnice, v kateri oba živita in se tako po naključju srečata.
Ukvarjal sem se predvsem z iskanjem lepote v žalosti, v naključnem srečanju, v iskrenem medgeneracijskem dialogu, ki je včasih neprijeten, včasih lep – lika se pokažeta kot zelo odprta, svobodna. Pripravljena sta se poslušati in se učiti drug od drugega. Tako kot se sončni zahod spreminja v temo, se hkrati njuna žalost spreminja v neko grenko srečo, ampak še vedno srečo – in v tem je lepota.
Vir: gledališki list uprizoritve