Plemena

Sodobna družina s tremi otroki, ki so že dovolj stari, da bi lahko imeli lastno življenje in družino, vendar so – kot se danes pogosto dogaja – obtičali pri starših; s še živimi, a zaenkrat neuresničenimi načrti in ambicijami, željami po ljubezni in polnem življenju. Vsak od njih se spopada z lastnimi problemi in z medsebojnimi nesporazumi, vendar jih povezuje globoka pripadnost. Najmlajši med njimi je gluh; vzgojen v dobro situirani družini, ki ceni individualnost vsakega posameznika, se s svojo drugačnostjo sooči šele, ko se zaljubi v dekle iz družine gluhih. Ob njegovem učenju jezika gluhih, kretanja, s katerim se preseli v drugo »pleme«, se tudi člani družine soočijo z lastno drugačnostjo.

Plemena, svojo drugo uprizorjeno dramo, je britanska dramatičarka Nina Raine napisala pod vtisom dokumentarca, v katerem so gluhi starši izrazili željo, da bi se tudi sin rodil gluh, kar je na prvi pogled presenetljiva želja, toda odraža potrebo po pripadnosti neki skupnosti, njenem načinu sporazumevanja in komuniciranja. Plemena zato ni le drama, ki bi tematizirala problematiko gluhih, temveč je drama o drugačnosti, ki omejuje in pogojuje normalno komunikacijo, drama o naporu posameznika, da bi si v plemenu, ki najbolj od vsega ceni besede, našel svoj prostor ali si utrl pot iz njega. To je razlog, ki spontano vodi mladega Billyja v selitev v drugo »pleme«, ko se zaljubi v dekle iz družine gluhih. Ob njegovem učenju kretanja, se tudi člani družine soočijo z drugačnostjo, ki so jo do tedaj skušali zanikati. V nekem smislu postaneta glavna junaka jezikovna manjšina in avtorica nas vabi, da razmislimo, ali je tovrstna omejenost hendikep gluhih, ki pa znajo prisluhniti drugače, ali tistih, ki slišijo, vendar ne znajo poslušati.