Med vsemi umetnostmi je prav gledališka tista, ki se je – bodisi kot komedija, satira, farsa bodisi kot drama – vedno najbolj glasno odzvala na spremembe v družbi, predvsem tiste, ki jih je poskušal uveljaviti njen koservativni del. Na dogajanja v slovenski družbi na prelomu prejšnjega stoletja se je odzval Cankar, dobro stoletje pozneje se v času koronske krize odziva tudi naše gledališče s spletnimi bralnimi uprizoritvami štirih dramskih besedil Ivana Cankarja. Izbrali smo tista, ki jih obravnavajo dijakinje in dijaki zadnjih letnikov na maturitetnem izpitu iz maternega jezika, kot tretje farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski.
Farsa Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ki je bila prvič objavljena in uprizorjena leta 1908, je Cankarjevo največkrat uprizorjeno dramsko delo. Umetnik Krištof Kobar oziroma Peter pride v dolino s svojo lepo družico Jacinto in že s tem razburi šentflorjance, ki niso pripravljeni sprejeti ničesar novega in tujega. »Dolina šentflorjanska je živela brez umetnikov doslej, pa bo izhajala tudi poslej!« pravi župan. A Peter zaigra na njihovo slabo vest in dvoličnost ter podpiše pogodbo z zlodejem.