Poslednji termina(l)tor

Poslednji termina(l)tor nam predstavlja zadnjo avanturo zamejskega tržaškega rojaka Stanka Škerjanc-Scherianija, večnega idealista in upornika, sicer pa lastnika tržaškega lokalnega Radia Juriš. Po čudnem naključju se na sedežu njegove radijske postaje znajde papež Celestin VI.: rojen v Ameriki kot John Wayne, sin matere Dalmatinke, je prvi ameriški papež v zgodovini. V Trst prihaja blagoslavljat novi žaveljski terminal, pri tem pa mu uspe, naveličanemu vatikanskih spletk, za hip pobegniti zlaganosti vsakdana. Tako se povežeta usodi bivšega partizana, neomajnega borca za pravice zamejskih Slovencev, ki je tudi majhnim zamejskim povzpetnikom večni trn v peti, in papeža, ki v Vatikanu ne more udejanjati svoje vizije pravega krščanstva. V bistvu sta si Stanko in Celestin podobna: druži ju predvsem čistost moralne drže, iskrenost intencije, nepokvarjenost in nezlaganost. S formalnega – ideološkega vidika bi protagonista morala stati na nasprotnem bregu, vendar se ujameta, razumeta. Celestin beži pred dejstvom, da je v Vatikanu pravzaprav le lutka v igri drugih, in si želi čistega krščanstva. Podobno se Stanko upira hlapčevstvu zamejskih politikantov, ki lahko rojeva le asimilacijo Slovencev. Stanko verjame v tradicijo partizanskega boja, po svojem radiu poziva k akciji, vendar je sam vselej na strani poražencev. Njegova družina se za preživetje bori z izdelovanjem copatk iz ovčje kože, otroka Vesna in Črtomir pa postajata Vanessa in Italo.

Kaj torej zdaj, ko se je zgodovina za trenutek ustavila na radiu Juriš? Ideja o ugrabitvi papeža je zanj odlična priložnost. V trenutku se Stanko znajde v središču svetovnega zanimanja in v zameno za »osvoboditev« Celestina IV. zahteva pravice, ki narodnostni skupnosti v Italiji po zakonu pravzaprav že pripadajo. Tržaški trg Unità pa bi se ob tem lahko preimenoval v Trg Borisa Pahorja … Celestin Stanka razume in mu v tem boju stoji ob strani, toda oba sta bržčas še vedno preveč naivna, da bi lahko resnično razumela, kaj ju čaka. Večni idealist Stanko lahko v bitki z oblastjo le podleže.

Novo dramsko besedilo Tamare Matevc in Borisa Kobala v mojstrski interpretaciji Gojmirja Lešnjaka Gojca in Borisa Kobala ter v režiji Sama M. Strelca polno zaživi in učinkuje ne le kot ironična, ampak tudi kot osvežujoča, blažilna, zdravilna in navsezadnje izzivalna beseda za vse tiste, ki jim ni vseeno, kaj nam ponuja današnji svet norosti.