Ljubezen – naj bo ta globoko iskrena, vzneseno romantična, komično preračunljiva, nikoli izpolnjeno hrepenenje, platonska ali pa zgolj telesna – je zagotovo tema, ki je stoletja navdihovala pesnike in ustvarjalce vseh generacij in umetniških zvrsti, tudi dramatike; prav v polju dramskega pisanja sinonim zanjo že štiri stoletja in pol ostajata tragična zaljubljenca iz Verone, ki sta navdihnila tudi velikega angleškega barda, da je v zgodnjem obdobju svojega ustvarjanja napisal tragedijo o Romeu in Juliji.
Zgodba izhaja iz Italije, leta 1562 jo je v obliki pesmi zapisal Arthur Brooke z naslovom Tragicall Historye of Romeus and Juliet, leta 1567 pa je zgodbo v prozni obliki z naslovom Palace of Pleasure zapisal Wiliam Painter. Shakespeare je črpal od obeh, zgodbo zapisal v obliki dramske pesnitve, jo razširil in dodal številne stranske like ter vanjo vnesel pomemben odmik od poprej znane moralitete, ki pošilja smrt kot kazen za neubogljiva in zaletava mlada zaljubljenca.
Romeo in Julija, tragedija o prepovedani, nemogoči in neustavljivi ljubezni je zgodba o sovraštvu in ljubezni, o prevzetnosti in nestrpnosti, o vzvišenosti in omejenosti duha, je zgodba poezije in nasilja. Zgodba o svetu sovraštva, v katerem se ljubezen izpolni v smrti. Tragedija iz renesančnega sveta, ki govori za vse čase in o vseh časih, tudi našem.
Shakespearovo tragedijo zato v Gledališču Koper po dvanajstih letih uprizarjamo znova; prvič smo jo v režiji Jake Ivanca in soprodukciji Lutkovnega gledališča Ljubljana uprizorili v lutkovnem jeziku v sezoni 2010/2011, tokrat pa uprizoritev v režiji mlade in večkrat nagrajene beograjske režiserke Sonje Petrović pripravljamo v soprodukciji z Narodnim gledališčem Republike Srbske iz Banjaluke. Uprizoritev, v kateri bodo nastopili igralci, ki jih naše občinstvo že pozna iz uspešnice Jugoslavija, moja dežela, bo dvojezična in nastaja po prevodih Otona Župančiča ter Živojina Simića in Sime Pandurovića iz sredine 20. stoletja.
***
Beseda Sonje Petrović, režiserke uprizoritve
Otroci v svoje roke niso vzeli kar nekaj. Vzeli so orožje in z njim ravnajo vešče. Usposobljeni, izučeni in izurjeni so, saj jih družba na vsakem koraku uči o nasilju. Doma, v šoli, na ulici, v medijih … Uči jih o vrstniškem nasilju, nasilju nad ženskami, nasilju nad drugačnimi in šibkejšimi, psihičnem nasilju, spolnem nasilju in o vseh oblikah najbrutalnejšega povzročanja zla in škode drugim in drugačnim. Toda dokler jim tega nekdo ne pove, ne pokaže ali ne vsili kot sprejemljiv model obnašanja, otroci ne vedo, kaj pomeni biti drugačen in kako povzročati zlo. Gre, kot pravi Shakespeare, za mržnjo, ki je že tako dolgo vtkana v sprti družini, da nihče več ne ve, od kdaj in zakaj. Razpihovanje sovraštva po načelu »deli in vladaj« je pisano na kožo tistim, ki imajo od tega korist in odhajajo kot zmagovalci, in tudi ti si bodo izmislili vse, kar je lahko predmet razdora in kamen spotike. In mi bomo verjeli. V Shakespearovem primeru je to lik Kneza, v našem pa vsak, ki odloča in je predstavnik oblasti. Romea in Julijo smo umestili na igrišče; igrišče kot prostor igre odločevalca in igrišče kot prostor otroštva, stkanega iz nasilja. Samo ena, na prvi pogled naivna podrobnost, lahko spremeni tokove, v katere smo si, pogubljajoč sami sebe, drznili vstopiti. Samo ena, na videz smešna stvar lahko prepreči, da nam otroke ubijejo tisti, ki so jim orožje položili v roke. Samo ena, na videz šibka stvar, lahko v nas ohranja človeka, in to je ljubezen. Tisti, ki so rojeni v sovraštvu, nanjo nimajo odgovora, molčijo. Nam bo kot družbi uspelo, da ji utrdimo pot ali bomo vedno znova verjeli manipulatorjem in tako zapravili še zadnjo priložnost za preživetje? Bomo rešili ljubezen ali za vedno potonili v sovraštvu? Bomo dovolili otrokom, da se imajo radi ali ne? Komu to ustreza?
Naša uprizoritev Romea in Julije bo razigrana, vedra, mladostna, v dialogu s sedanjim trenutkom, nenavadna, hitra in duhovita, a bojim se – grenko resnična.