Igra združenih ansamblov gledališč, ki sodelujeta v koprodukciji, goriškega in koprskega, je izenačena, poenotena znotraj zastavljenega režijskega koncepta oziroma uprizoritvenega koda; najprej Iztok Mlakar v naslovni vlogi, ki že vizualno potegne na italijanskega komika Totoja, njegovo petje in tudi igra, ki se s svojim naslavljanjem od soigralcev širi preko rampe, je natančna, točno se zaveda svojih meja in zmožnosti, to je spogledovanje s publiko, vendar kontrolirano in omejeno, z vnaprej kodiranimi izrazili, od standardiziranih gest do obvladane in kontrolirane obrazne mimike. Podobno kot pri Smrti Radoša Bolčine; kljub zelo izraziti maski – ali ravno zato – je njegova igra minimalistična, kaže se v povednih, natančno zamejenih gestah, s pridodanim hehetom, ki gre nekomu, ki gleda tole zemeljsko človeško mizerijo in ji lahko hitro napravi konec; in zraven Bog Iva Barišiča, kot v kakšnih pasijonskih ljudskih igrah, z brado in kapuco, s tablami postave iz stiropora, z nekoliko skrušenim glasom ob priznanju obtožb, kje je kot šef vse zamočil, bolj še ena času podložna kreatura kot bog in batina, prvi in zadnji, stvarnik in uničevalec. Ob odločni podpori in pomembnih kreacijah ostalih; izrazit je nastop Ajde Toman kot Rufjane, ljubezenske profesionalke, ki ve, kaj hoče in kakšni so poklicni standardi, za smrt pregnat’ divji in neustavljiv temperament Pepijeve Žene, ki jo odigra Marjuta Slamič, vase-pokrčenost, introvertnost Teje Glažar kot Matere in Igorja Štamulaka kot Sljehrnikovega nekdanjega prijatelja, ki se je znašel v nemilosti zaradi tranzicijskih miškulanc, pa Roka Matka kot Reveža. Res pa je, da ravno zaradi tipizacij, ki so morda ostanek spomina moralitete na svoj izvor, morda pa izhajajo iz kakšnega bolj mediteranskega komedijskega modela, niso vse vloge spisane z enako pozornostjo.
Mlakarjev Sljehrnik v Tauferjevi režiji je premišljeno zastavljena in natančno realizirana uprizoritev.

Predstavi, ki sta jo obe gledališči ponudili svojemu občinstvu, je skoraj zanesljivo odmerjena dolga pot.

Peklenska mašinerija, ki gledalcu v svojih najboljših prizorih ne dopušča predaha.

V nosilni naslovni vlogi je očarljivo mojstrstvo žalostno-smešnega klovna, minuciozno natančnost in skrbno odmerjenost žlahtnega komedijanta ter prepoznavnost pevskega interpreta ponovno veličastno izkazal Iztok Mlakar. Chaplinovemu globalnemu sleherniku s polcilindrom ali Benignijevemu evropskemu sleherniku iz filma Življenje je lepo je s to svojo odrsko postavo za vselej dodal našega primorskega Sljehrnika.

Predstava je v izvedbenem smislu sijajna komedija brez praznih tekov in zastranitev, primer igralsko usklajene gledališke zabave, katere verzificirani severnoprimorski jezik odlikuje niz pomenskih plasti in izvrstno plasiranih domislic, ki jih ni mogoče reducirati na feydeaujevsko aritmetiko. Samo Lapajne organizira igralni prostor nezahtevno, grandiozne spektakelske mehanizme nadomestijo oblaki dima ob prehodih nadstvarnih bitij med smrtnike in instrumentalna kulisa v živo, njen avtor je prav tako Mlakar. Profilirana izpisanost Sljehrnika, ki daje mero žanru kvalitetne komedije, stoji po sebi in v tem smislu preseže predhodnico Duohtar pod mus (2007), ki je izšla iz motivov Molièrovih enodejank. /…/ Režija ne arhivira popularne kulture, ampak povezuje stereotipne obrazce z natančno montažo in z dramaturško zglajenimi prehodi, kar skupaj s predlogo variira resnico Pasijona kot prispodobo za življenje, kjer je potrebe po revolucionarni spremembi le za vzorec – hkrati pa utrjuje gledališče kot deelitizirano umetnostno panogo, vzmet predstave teče enakomerno in primakne Vita Tauferja stari ideji žanra, kjer intelektualni podtekst zagotovi široko »komično katarzo«. Več subverzivnega potenciala bi bilo odveč. Kam vse bo Iztok Mlakar s svojimi »videnji« še zavil in kaj ušpičil v prihodnje, ne moremo vedeti. Kamor koli že, vrsta občinstva je že zdaj dolga. Iztok Mlakar je v navezi z režiserjem Vitom Tauferjem z burkaško moraliteto o Sljehrniku znova zadel v polno.