Sluga dveh gospodarjev

Zapleti, ki jih povzročita zaroka med hčerko skopuškega trgovca Pantaloneja in sinom dr. Lombardija ter »vrnitev« njenega nekdanjega zaročenca (za katerega se pozneje izkaže, da je le v moškega preoblečena Beatrice, ki želi po bratovi smrti izterjati denar) in njegovega sluge, večno lačnega Truffaldina, slednjemu omogočijo, da začne skrivaj služiti tudi Torinčanu Florindu Aretusiju, ki se pred roko pravice in v iskanju ljubljene Beatrice zateče v Benetke. Truffaldino nekaj časa uspešno služi obema gospodarjema, ki ne vedoč drug za drugega celo najemata sobi v isti krčmi, toda težave se začnejo, ko Truffaldino izroči pisma napačnemu naslovniku, vrne denar napačnemu lastniku in zloži stvari v napačne kovčke. Kot se za vsako komedijo spodobi, se komedijski klobčič tudi tokrat uspešno razplete: Pantalonejeva hči se poroči z izbrancem svojega srca, Florindo z ljubljeno Beatrice, slavju pa se s svojo nevesto pridruži tudi Truffaldino.

Goldoni je snov za komedijo Sluga dveh gospodarjev povzel po »scenariju«, ki so ga leta 1718 v Parizu igrali Luigi Riccoboni in njegovo italijansko gledališče; leta 1745 je na prošnjo znamenitega komika Antonia Sacchija napisal prvo različico komedije, ki je postala uspešnica, do leta 1753 pa je besedilo znova predelal in napisal tretjo in dokončno verzijo, kakršno poznamo danes. Sluga dveh gospodov je zato nekakšen zapozneli hommage gledališki formi commedie dell’arte, na katero Goldoni sicer gleda z naklonjenostjo, vendar je hkrati od nje tudi že odmaknjen (Goldoni sam si je prepovedal uporabo prostaških besed in umazanih vicev, ne zaradi prevelike občutljivosti, ampak zaradi strahu za celotni koncept igre, za katero ni želel, da bi zdrsnila prenizko), obliki, ki jo je presegel, a se od nje tudi veliko naučil.