Služkinji

Bogato opremljena Gospejina spalnica. V njej že kot tolikokrat prej služkinji, sestri Claire in Solange, vadita »prizor« Gospe, ki jo igra Claire, in Claire, ki jo igra Solange. Toda pomembnejši kot to, da prizora tudi tokrat ne dokončata, saj budilka naznani, da se bo Gospa kmalu vrnila in morata v spalnici znova vzpostaviti red, je prestreženi telefonski klic, v katerem gospodaričin ljubimec, ki ga je Claire v pismu policiji ovadila zaradi tatvin, sporoča, da je zaradi pomanjkanja dokazov znova na prostosti. Zavesta se, da bosta Gospa in policija njuno izdajstvo odkrili, zato se odločita, da Gospo, ko se vrne, umorita. Tolikokrat preigrani prizor z lipovim čajem, v katerem raztopita strup, se ne posreči, zato poskušata ubiti sebe. Ko Claire-Gospa pije čaj, stoji Solange »vsa otrpla z obrazom proti občinstvu in drži roke prekrižane, kot da so že vklenjene v lisice«.

Njuna igra ni le znamenje upora in razrednega boja ter hkrati nikoli dokončana vaja, kako umoriti Gospo, s čimer (ne)hote podaljšujeta užitek, je tudi priložnost za njuna medsebojna obračunavanja, izrekanje vsega, česar si v tišini podstrešne sobe ne upata ali nočeta izreči, priložnost za preigravanja medsebojnih odnosov, ki se tako med njima kot v odnosu do Gospe gibljejo od ljubezi do sovraštva. Z igro vstopata v svet gospodarice, igra jima podeljuje pravico, da vstopata v Gospejino spalnico brez njene vednosti, si nadevata njene obleke, nakit, ličila … Igra je znak njunega upora, le skozi igro se lahko približata »svobodi«.

Služkinji je dramski prvenec in največkrat uprizorjena igra francoskega pisatelja, dramatika, pesnika in aktivista Jeana Geneta, ki naj bi navdih zanjo našel v odmevnem zločinu služkinj in sester Papin v začetku leta 1933. Čepravnje Genet povezavo pozneje zanikal pa je zločin takrat pomembno vplival na francoske intelektualce, med njimi tudi na Sartra in Lacana, ki so dejanje sester Papin razumeli kot simbol razrednega boja.