Premiera: 28. oktobra 2022 v Gledališču Koper
Predstava traja 1 uro in 30 minut in nima odmora.

Manjša slovenska občina. Ko lokalni policijski načelnik in občinski svetnik Vlado Jakšič izve, da na skrivni sestanek z njegovo ne več rosno mlado hčerko prihaja mladi tenorist iz Ljubljane, hkrati pa ga z ministrstva za notranje zadeve obvestijo, da so na območju njegove občine zaznali osebo, osumljeno povezav z več evropskimi celicami, ki se ukvarjajo s terorizmom in pranjem denarja, se znajde pred težko nalogo: kako hčeri izbiti iz glave tenorista in jo omožiti s policijskim inšpektorjem Draganom in kako čim prej izslediti in aretirati sumljivo osebo ter si s tem pri ministru zagotoviti napredovanje. In ker ima varnost države prednost pred domačimi ljubezenskimi nevšečnostmi, se divji lov na sumljivo osebo, mladeniča, ki so ga odkrili v edinem hotelu v občini, kmalu konča. Toda kaj je hujšega kot to, da v goreči želji ujeti osumljenca (ki ga dejansko zgrabi sobarica, in ne Jakšič), ujamejo kar hčerinega ljubimca, tenorista? Kaj je hujšega kot to, da je Jakšič že pred zaslišanjem sporočil ministru, da je osumljenec vse priznal, medtem pa so z ministrstva že sporočili, da so sumljivo osebo našli v sosednji občini …

Sumljiva oseba je Nušićeva zgodnja komedija in danes velja za eno njegovih izvirnejših in najboljših satiričnih komedij. V njej se je, tako kot tudi v poznejših komedijah, ukvarjal s temo oblasti, ki jo v Sumljivi osebi predstavlja skorumpiran in zbirokratiziran policijski aparat, ki je v času njenega nastanka zrcalil policijsko avtokracijo obrenovićevskega režima. In ker vemo, da se zgodovina ponavlja in da uniforma tistemu, ki jo nosi, pogosto daje občutek moči, je prav, da to Nušićevio satiro po treh desetletjih in pol znova vrnemo na slovenske gledališke odre: tokrat v svežem prevodu vsestranskega ustvarjalca Jureta Karasa, ki je dogajanje komedije preselil na slovenska tla, in v režiji srbskega režiserja Kokana Mladenovića, ki se je z Nušićem srečal že večkrat, nazadnje pred letom dni, ko je v sarajevskem narodnem gledališču režiral Nušićevo komedijo Protekcija.

Ustvarjalci

Prevajalec
Jure Karas
Avtor Songov
Predrag Lucić
Avtorji priredbe besedila
Kokan Mladenović in ustvarjalci uprizoritve
Režiser
Kokan Mladenovič
Scenografa
Kokan Mladenović, Milan Percan
Kostumografinja
Aleksandra Pecić Mladenović
Avtorica glasbe
Irena Popović Dragović
Oblikovalec svetlobe
Jaka Varmuž
Lektor
Martin Vrtačnik
Asistentka režije
Renata Vidič
Asistentka kostumografije
Anja Ukovič

Igralci

Vlado Jakšič, lokalni policijski načelnik in občinski svetnik
Aleš Valič
Mara, njegova žena
Mojca Partljič
Marica, njuna hči
Andrijana Boškoska
Dragan, policijski inšpektor
Igor Štamulak
Žika, uradnik na policiji
Aleksandar Stojković
Branko, uradnik na policiji
Miki, novi policijski referent na praksi
Mak Tepšić
Štefan Kurc, tenorist
Matic Valič
Aleks Žunjič, župnik
Gospod Milan, trgovec
Vladimir Jurc
Prenesi gledališki list predstave
Primorski dnevnik, 02.11.2022
Marij Čuk

Ustvarjalci koprske uprizoritve so satiro srbskega pisatelja močno posodobili, začenši s prevodom Jureta Karasa in prenosom na slovensko podeželje, s čimer so še bolj izoblikovali »političnost« vsebine /…/.

Sumljiva oseba je tako postala prototip sodobne (le slovenske?) družbe, kot nekdaj srbske, kritika vsakršnih malverzacij oblasti. Skratka, gre za ost, uperjeno v družbo, in čas, kjer sta najbolj čislani postavki oblast in denar, ki ženeta nastopajoče like, kot ženeta pohlep na vseh svetovnih koordinatah, ne glede na zemljevidno lego. Smešenje državnega aparata in skorumpiranih državnih uradnikov je enkratno, razgaljene so nesposobnost in nepismenost, zraven še nestrokovnost v izvrševanju državnih zadev. Osebna korist je na prvem mestu, družbeno dobro na zadnjem.

Mladenović je odrsko dinamiko opremil s številnimi humornimi, smešnimi primesmi, in si zamislil celo srhljivo poved, da se iz svetlobe svetlih idealov skotijo najhujši oportunisti, ki na idealiteto enakosti in sreče ne dajo nič, nasprotno, zoper njiju uprizorijo neizprosen boj in poudarjajo izrazit individualizem, kar je srž desničarske ideologije. V končnem dejanju gre pravzaprav za zanikanje svobode. Scenografska zamisel (Kokan Mladenović in Milan Percan) je v tem pogledu enkratna. Scenografija je kopija spomenika NOB na Črnem Kalu in pomeni idejni kontrapunkt dogajanju v predstavi. Spomenik je utelešenje nedosegljivih idealov v primerjavi z današnjim neoliberalnim fašizmom, v katerem prevladujejo grabežljiveži brez morale. Ni od muh domislica, da protagonisti prihajajo v prvi plan iz nedrja spomenika, katerega plemenite spomine in simbolne vrednote svobode in osvoboditve, prijateljskega povezovanja, v hipu pohodijo. Zgodovinski spomin se zruši v prah malomarnosti in brezbrižnosti.

Kot se za komedijo spodobi, so tudi liki verodostojno karikirani. Osrednja oseba je Vlado Jakšić, krajevni policijski načelnik in občinski svetnik, poosebljena pokvarjenost državnega uradnika, ki ga Aleš Valič z izostrenim razponom in smislom za upodobitev vsega, kar je v človeku nizkotnega, oblikuje vseskozi prepričljivo in brez zelo vabljivih zdrsov v komično patetičnost, svoj lik vodi do grotesknih ostrin, izraženih tudi v glasovnih modulacijah in z mimično izbrušenostjo.


Radio Slovenija, 29.10.2022
Ana Rozman

Posrečeni komični prizori so daleč od tega, da bi bili sami sebi namen, ampak s prstom pokažejo na dvoličnost v družbi. Pomenljiva je tudi scenografija, sestavljena iz kopije spomenika NOB na Črnem Kalu, ki naj bi po mnenju režiserja simboliziral nedosegljive ideale, ki jih je predstavljala nekdanja Jugoslavija. Tempo predstave je hiter in učinkovit, zastranitev ni opaziti, predah med predstavo omogočijo le songi, ki jih skupaj izvedejo vsi igralci ter vsebujejo moralni podton. Če sklenemo, prva premiera gledališča Koper je že takoj na začetku sezone zarezala v hipokrizijo malomeščanske družbe in prebivalcu slovenske države nastavila konkretno ogledalo.