Švejk, ki ga je na oder postavil Jaka Ivanc, je kot domiselna kabarejska predstava, ki jo usmerja Gloria Mundi v podobi izvrstnega Uroša Smoleja, v sodelovanju s Fusnoto Rokom Matkom. Švejk je Lotos Vincenc Šparovec, na pogled kot preslikan z znamenitih ilustracij Josefa Lade, sicer pa orjak s skoraj neizbrisnim smehljajem in neizčrpnim optimizmom, ter za okolico mučnim nagnjenjem do pripovedovanja anekdot. Gašper Tič je enkraten Oberlajtnat Lukaš, blaziran bonvivan, ki purša Švejka doleti kot ne čisto prijazna usoda. Tudi druge epizodne vloge so vse po vrsti premišljene, izdelane in duhovite in to velja tudi za skupinske prizore.

Zdi se, da je Ivanc projekt spretno krojil po vnaprej premišljenem kroju, kar ni samoumevno. Številni gledališki elementi; igra (naj izpostavim predvsem izvrstnega Gašperja Tiča v vlogi oberlajtnanta Lukaša ter sijajnega Lotosa Vincenca Šparovca kot Švejka), uigranost, luč, glasba, gib … se ujamejo v harmonično celoto.
Tudi režijsko projekt deluje, zaznati ni nobene površnosti, vse se zdi premišljeno – način, kako papir zamenja jesensko listje, stiropor sneg, kako se pasji rep natakne na prst igralca, da lahko miglja, kako se na povodcu sprehaja pasji duh /…/.

Med enim in drugim »pokornim javljanjem« Švejka tudi zagledamo v znani podobi človeka, ki ga je »specialna komisija uradno razglasila za bebca« in ki zdaj brez pomislekov izvaja navodila nadrejenih – prav s takšnim izpolnjevanjem nalog pa ta dobri vojak obenem smeši sam (vojaški) sistem. Lotos Vincenc Šparovec upodobi Švejka v velikem zamahu optimizma, z vselej zarisanim nasmehom na obrazu, v kakršni koli situaciji se že znajde; z vpetostjo v vojaško kolesje se pojavi kot karakteristična figura vojaka v dolgem plašču, komičen lik, ki ima vedno na zalogi »pripravno « anekdoto in ki ga nič ne spravi s tira – v nasprotju z doživljanjem oberlajtnanta Lukaša, Gašperja Tiča, s katerim nastopi v paru in ki se od pokončnega nadporočnika ob vseh preglavicah, ki mu jih povzročajo Švejkova »dobra« dejanja, preda sprijaznjenju s svojim »pucflekom« in vse bolj krči.

Uprizarjanje Švejkovih prigod je recept za uspeh: Haškov humor je bridek in luciden, v romanu ne manjka situacijske komike, ki se ponuja za uprizarjanje. Teevanu gre torej zasluga za opravljeno delo dramatizacije, režiserju Jaki Ivancu in dramaturginji Iri Ratej pa za primerno uporabo gledaliških sredstev, ki dodajajo mesenost Švejkovim dogodivščinam. Vsi postopki uprizarjanja, kljub temu, da so že videni, preizkušeni, torej šablonski, učinkujejo v smeri, v kateri pri tovrstnem projektu morajo učinkovati: soustvarjajo solidno dramaturgijo in ustrezen tempo predstave.
/…/
Prigode dobrega vojaka Švejka, roman o vojaku, ki v silni bebavosti preobrne na glavo vse, kar se preobrniti da, in ki ga avtor zaradi prezgodnje smrti ni uspel dokončati, je ena najbolj duhovitih analiz nesmislov vojaške hierarhije in vojne. Tovrstna hierarhičnost ureditev, iz katere kipijo nesmisli, je dovolj prepoznavna tudi danes, da je aktualna (za branje romana ali za uprizarjanje). Še dobro torej, da gre v naši državi kaj narobe, da lahko (pod pretvezo dojemljivosti za družbene probleme) gledališče ljudstvu nastavlja ogledalo (posebej zloščeno na mestih zrcaljenja bebavosti in pokornosti). Še dobro torej, da se v gledališču tako zabavamo, da na omenjene elemente med predstavo zlahka pozabimo.