Menda da Šekspira težko se prebira; naj bo bralec, gledalec al’ pa dijak, še takšen junak, ga le osira in nikdar odbira namesto fuzbala in gajbice pira. A jasno, naj omenim brž in nič kasno: Tičev se Gašper prav dobro zaveda, kako stojijo reči (dobro ni, če gledalec zaspi), zato seveda gre občinstvu brž naproti: renovira Šekspira, se dosti ne moti, vse spletke ohrani, liki so skorajda zvesto podani, za repete, kot se ve, pa doda še rime, da se štos mu lepše prime in – kar na en mah – spretnost izkaže. Oh, pa ne le svoje, naj nihče imena mu ne maže! Tudi gledalci kar zrastejo v svojih žametnih stolih: ‘Oh ne, pa saj nismo pri volih! Razumemo metrum, stance in stihe!’, ‘Celo Šekspir lahko je zabaven,’ med pavzo je slišati olajšane vzdihe. In ne skrbite – zgodbeno vse je precej po Šekspiru povzeto, Tič si izmislil je le bolj sodoben libreto.
Trač na ravni tehnike deluje: Tič z neomahljivim ritmom rime kuje, režijske (kjer se Tiču Jaka Ivanc pridruži) težave predstavi so tuje, plesalci so smeli, ubrani, obrazi publike pa nasmejani. Še igralci znajdejo se v pevcev koži in Herceg lepe, spevne pesmi zloži. Res: če ne bi imel Trač prav nobene druge odlike, za glasbo dobil bi skoraj vse pike! Učinkovite izvedbe, dobre pop komadov priredbe (Ti si mi u krvi (Pijan duhovnik se ziba na vrbi!)) in avtorska muzika Hercev’ga Davorja sladka kot sirup od javorja. Pa še Šekspir nam nudi zaslon, zasluži si globok poklon: zagotavlja like, ki so vir zabave, ukane, ki prav take so narave, pa še spretno zavozlane spletke – zakaj predstava bi ne dobila petke?

Trač Gašperja Tiča je gledališka komedija, izpisana v žlahtno obarvanih verzih našega časa, seveda v spogledovanju z velikim Shakespearom, ki pa se je, kot je znano, tudi sam rad spogledoval z besedili drugih avtorjev. /…/ Predstavo zaznamujeta duhovitost, sproščenost; gre za igro, ki tekoče teče in zabava, sprošča v smehu, ki se ji sledi in naužije komedije v vseh njenih zvrsteh, tudi v tisti črni ali klovnovski melanholiji. Seveda je predstava pristen gledališki muzikal, ki ga avtorsko barvajo glasbeni slogi, značilni za to umetniško zvrst, ko se poigrava še z znanimi melodijami, ko med drugim zazveni tudi začetni ton: Ines generacijo …, ko izven vseh odrskih zmešnjav svoj lirični song poglobljeno zapojeta zrela povprečneža Megareta in Boraccio. In je končno ozvočenje, tehnika, ki zna ponagajati na naših odrih, tokrat tako delujoča, kot se zahteva od spevnih songov in zvrsti muzikala. Sedem glasbenikov poživlja sceno, ko igrajo v živo na vrhu oštarije. Scena je sicer slikovito postavljena in daje videz mesteca; iz stranskih vhodov dveh nakazanih ulic se tudi vsuje ali v njih izgine množica 20 nastopajočih. Barviti kostumi domišljijskih oblik, niti tistih sivih ne manjka, oblikujejo ter členijo njihovo mini mestno srenjo, med njimi pa Maša, ki se ves čas preoblači, kot bi bila na modni stezi, in za povrh še sanjska poročna belina.

V skladu z duhom časa, ko so fake news, politična parola in novinarski kodeks nekaj sekundarnega, medtem ko prvo mesto prevzemajo kliki, so se v Mestnem gledališču Ljubljanskem v novem muzikalu lotili pomena prihoda medija v statično družbo mesteca, ki spominja na sodobno Gogo. Trač je igriv muzikal, ki ga spremlja uigran septet, katerega rdeča nit je sicer jazzovska kabarejskost, a popestrena s spretnimi izmiki v znane melodije in popevke. Domiselni libreto v gibkih verzih aktualizira s popularnim humorjem, nastavi zgodbo. Zaprašen zakon Maše (Tanja Ribič) ter Leonata (Gregor Čušin) je obrodil hčerki že godni za poroko, jezikavo, samozavestno Beatrice (Tina Potočnik Vrhovnik) ter Hero (Iva Krajnc Bagola), introvertirano intelektualko, ki ji verz ne gre z jezika. Ključno gonilo predstave je seveda ljubezen. Ta je tista, ki na psa zreduciranega novinarja povzdigne na človeško raven, pogubi mefistovsko manipulativnega urednika ter nenazadnje vdihne verz v govorico Here, ki se prek njega prilagodi družbi. S Shakespearjem navdahnjeno besedilo se presenetljivo gladko umesti v formo standardnega muzikala. Svoje je dodalo evidentno dobro sodelovanje tria Tič – Ivanc – Hercog. Za gledališke deske nadpovprečna pevska izvedba, izstopata oba snubca, Filip Samobor in Matic Lukšič, koreografija ter dinamični potek upravičijo slabe tri ure trajajočo predstavo, ki je občinstvo ob koncu dvignila na noge.