Mjuzikel – komedija
Premiera: 23. februarja 2017 v Mestnem gledališču ljubljanskem, 3. novembra 2017 v Gledališču Koper
Koprodukcija: Gledališče Koper in Mestno Gledališče ljubljansko
Krstna uprizoritev
Predstava traja 2 uri in 35 minut in ima odmor.

Le kaj je tisti nič, okoli katerega se v tej Shakespearovi komediji zganja toliko hrupa? Je to trušč bitk, o katerih govorijo vojaki? Kje pa, saj so vsi čisto presrečni, da so spet doma v Mesini. Je to ljubezen na prvi pogled, ki začara mladega vojaka Klavdija, ko ugleda prelestno Hero? Nikakor. Hero mu ljubezen odkrito in nežno vrača. Niti ni ta hrup odmev glasnega zbadanja med svojeglavo Beatrice in nad ljubeznijo vzvišenim Benediktom, kajti njuno sočno pričkanje dozori v strastno ljubezen. Nič, ki povzroča ves ta hrup, so govorice, ki jih seje mrki in zli Don Juan. Z obrekovanjem čudovite Hero skorajda uniči dekletovo poroko, saj ženin Klavdijo nasede njegovim podtikanjem; sredi poročnega obre­da odvihra iz cerkve ter pusti presenečeno nevesto samo pred oltarjem. Medtem dobro merjeni trač, da jo Benedikt na skrivaj ljubi, omehča trmoglavo Beatrice. Benedikt sam je prav tako žrtev govoric, kajti zaradi njih je vse bolj prepričan, da so Beatricine bodice v resnici samo zamaskirane ljubezenske izjave …

Mnogo hrupa za nič je ena izmed najslavnejših Shakespearovih komedij. Suče se okrog ljubezni, hrepenenja, izdaj, spletk in vseh mogočih preizkušenj, ki jih morajo zaljubljenci prestati, da si lahko nazadnje presrečni skočijo v objem. V bolj sodobno in muzikalno opravo sta jo odela komedijski libretist Gašper Tič in skladatelj Davor Herceg. Čedni mladi vojaki in lepa dekleta, dve prepleteni ljubezenski zgodbi, ščepec zlohotnega obrekovanja, nekaj spretnih spletk in za nameček še ples v maskah ob živi godbi – vse to s pomočjo smeha vodi srečnemu koncu naproti.

Ustvarjalci

Avtor libreta
Gašper Tič
Avtor glasbe
Davor Herceg
Dramaturginja
Ira Ratej
Scenografka
Greta Godnič
Kostumograf
Leo Kulaš
Koreograf
Miha Krušič
Korepetitor
Jože Šalej
Glasbeni vodja
Davor Herceg
Avtor videa
Voranc Kumar
Lektorica
Maja Cerar
Oblikovalec svetlobe
Boštjan Kos
Asistentka dramaturginje
Anja Krušnik Cirnski
Asistentka kostumografa
Lara Kulaš

Igralci

Maša, lepa oštirka, alternativka
Tanja Ribič
Leonato, njen mož, oštirska tečnoba
Gregor Čušin
Hero, njuna hči, načitana nesrečnica
Iva Krajnc Bagola
Beatrice, njuna hči, jezikava lepotica
Tina Potočnik Vrhovnik, Lena Hribar
Margareta, dobrovoljna natakarica, povprečna
Mojca Funkl
Boraccio, človek, trpin, bradat, povprečen
Milan Štefe
Don Svedro, rumeni tisk, plešast
Jaka Lah
Don Pedro, njegov brat, urejen pedantnež, pilot poveljnik
Benedikt, jezikav lepotec, pilot
Filip Samobor
Claudio, občutljiv poet, pilot
Matic Lukšič
Herkul Mali (HM), mož postave, višji od brata
Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič
Herkul Veliki (HV), njegov brat dvojček, mož postave
Rok Kravanja, Tomo Tomšič
Župnik, vinjen
Uroš Smolej
Klavir
Jože Šalej, Davor Herceg
Bobni
Žiga Kožar, Anže Žurbi
Bas
Goran Rukavina, Aleš Avbelj
Trobenta
Tomaž Gajšt, Jaka Hawlina
Saksofon
Primož Fleischman, Matej Kužel
Pozavna
Vid Žgajner, Jakob Leban
Violina
Dejan Gregorič, Ana Mezgec
Plesalci
Matevž Česen, Tian Čehić, Tim Klemenčič, Matej Bedič, Tadej Premk, Jan Marolt
Plesalke
Anja Möderndorfer, Petra Ravbar, Karin Putrih, Tjaša Resnik, Katja Škofic, Nika Horvat
Prenesi gledališki list predstave
Delo, 28.02.2017
Anja Radaljac

Menda da Šekspira težko se prebira; naj bo bralec, gledalec al’ pa dijak, še takšen junak, ga le osira in nikdar odbira namesto fuzbala in gajbice pira. A jasno, naj omenim brž in nič kasno: Tičev se Gašper prav dobro zaveda, kako stojijo reči (dobro ni, če gledalec zaspi), zato seveda gre občinstvu brž naproti: renovira Šekspira, se dosti ne moti, vse spletke ohrani, liki so skorajda zvesto podani, za repete, kot se ve, pa doda še rime, da se štos mu lepše prime in – kar na en mah – spretnost izkaže. Oh, pa ne le svoje, naj nihče imena mu ne maže! Tudi gledalci kar zrastejo v svojih žametnih stolih: ‘Oh ne, pa saj nismo pri volih! Razumemo metrum, stance in stihe!’, ‘Celo Šekspir lahko je zabaven,’ med pavzo je slišati olajšane vzdihe. In ne skrbite – zgodbeno vse je precej po Šekspiru povzeto, Tič si izmislil je le bolj sodoben libreto.
Trač na ravni tehnike deluje: Tič z neomahljivim ritmom rime kuje, režijske (kjer se Tiču Jaka Ivanc pridruži) težave predstavi so tuje, plesalci so smeli, ubrani, obrazi publike pa nasmejani. Še igralci znajdejo se v pevcev koži in Herceg lepe, spevne pesmi zloži. Res: če ne bi imel Trač prav nobene druge odlike, za glasbo dobil bi skoraj vse pike! Učinkovite izvedbe, dobre pop komadov priredbe (Ti si mi u krvi (Pijan duhovnik se ziba na vrbi!)) in avtorska muzika Hercev’ga Davorja sladka kot sirup od javorja. Pa še Šekspir nam nudi zaslon, zasluži si globok poklon: zagotavlja like, ki so vir zabave, ukane, ki prav take so narave, pa še spretno zavozlane spletke – zakaj predstava bi ne dobila petke?


www.paradaplesa.si, 27.02.2017
Daliborka Podboj

Trač Gašperja Tiča je gledališka komedija, izpisana v žlahtno obarvanih verzih našega časa, seveda v spogledovanju z velikim Shakespearom, ki pa se je, kot je znano, tudi sam rad spogledoval z besedili drugih avtorjev. /…/ Predstavo zaznamujeta duhovitost, sproščenost; gre za igro, ki tekoče teče in zabava, sprošča v smehu, ki se ji sledi in naužije komedije v vseh njenih zvrsteh, tudi v tisti črni ali klovnovski melanholiji. Seveda je predstava pristen gledališki muzikal, ki ga avtorsko barvajo glasbeni slogi, značilni za to umetniško zvrst, ko se poigrava še z znanimi melodijami, ko med drugim zazveni tudi začetni ton: Ines generacijo …, ko izven vseh odrskih zmešnjav svoj lirični song poglobljeno zapojeta zrela povprečneža Megareta in Boraccio. In je končno ozvočenje, tehnika, ki zna ponagajati na naših odrih, tokrat tako delujoča, kot se zahteva od spevnih songov in zvrsti muzikala. Sedem glasbenikov poživlja sceno, ko igrajo v živo na vrhu oštarije. Scena je sicer slikovito postavljena in daje videz mesteca; iz stranskih vhodov dveh nakazanih ulic se tudi vsuje ali v njih izgine množica 20 nastopajočih. Barviti kostumi domišljijskih oblik, niti tistih sivih ne manjka, oblikujejo ter členijo njihovo mini mestno srenjo, med njimi pa Maša, ki se ves čas preoblači, kot bi bila na modni stezi, in za povrh še sanjska poročna belina.


Radio Slovenija 1, 24.02.2017
Lovrenc Rogelj

V skladu z duhom časa, ko so fake news, politična parola in novinarski kodeks nekaj sekundarnega, medtem ko prvo mesto prevzemajo kliki, so se v Mestnem gledališču Ljubljanskem v novem muzikalu lotili pomena prihoda medija v statično družbo mesteca, ki spominja na sodobno Gogo. Trač je igriv muzikal, ki ga spremlja uigran septet, katerega rdeča nit je sicer jazzovska kabarejskost, a popestrena s spretnimi izmiki v znane melodije in popevke. Domiselni libreto v gibkih verzih aktualizira s popularnim humorjem, nastavi zgodbo. Zaprašen zakon Maše (Tanja Ribič) ter Leonata (Gregor Čušin) je obrodil hčerki že godni za poroko, jezikavo, samozavestno Beatrice (Tina Potočnik Vrhovnik) ter Hero (Iva Krajnc Bagola), introvertirano intelektualko, ki ji verz ne gre z jezika. Ključno gonilo predstave je seveda ljubezen. Ta je tista, ki na psa zreduciranega novinarja povzdigne na človeško raven, pogubi mefistovsko manipulativnega urednika ter nenazadnje vdihne verz v govorico Here, ki se prek njega prilagodi družbi. S Shakespearjem navdahnjeno besedilo se presenetljivo gladko umesti v formo standardnega muzikala. Svoje je dodalo evidentno dobro sodelovanje tria Tič – Ivanc – Hercog. Za gledališke deske nadpovprečna pevska izvedba, izstopata oba snubca, Filip Samobor in Matic Lukšič, koreografija ter dinamični potek upravičijo slabe tri ure trajajočo predstavo, ki je občinstvo ob koncu dvignila na noge.


2018

Žlahtna komedija na 27. festivalu Dnevi Komedije, Celje

Žlahtna komedijantka
27. festival Dnevi Komedije, Celje
(Tudi) za vlogo Hero v Traču Gašperja Tiča in Davorja Hercega

Žlahtni komedijant
27. festival Dnevi Komedije, Celje
Za vlogo Župnika v Traču Gašperja Tiča in Davorja Hercega