Trio
Komedija| Premiera | 13. november 2015 v Gledališču Koper |
|---|---|
| Trajanje | Predstava traja 1 uro in 25 minut in nima odmora. |
Ustvarjalci
| Režiser | Jaka Ivanc |
|---|---|
| Avtor slovenskih besedil songov | Gašper Tič |
| Scenografa | Jaka Ivanc, Voranc Kumar |
| Avtor glasbe in priredb | Davor Herceg |
| Kostumograf | Leo Kulaš |
| Koreograf | Miha Krušič |
| Oblikovalec svetlobe | Jaka Varmuž |
| Oblikovalka maske | Tina Humar |
Igralska zasedba
| Donatella | Uroš Smolej |
|---|---|
| Fiorella | Danijel Malalan |
| Marija | Rok Matek |
Donatella, Fiorella in Marija so sestre, ki jih v življenju poleg skupnega očeta (materi sta dve, sestri) druži še ljubezen do popevk iz petdesetih let prejšnjega stoletja in nastopanje pod skupnim imenom Trio Pupe. Za tokratni koncert se zdi, da bi lahko bil njihov zadnji skupni nastop, saj ta mineva v pričakovanju »izida« oporoke po očetovi smrti, od katere si (četudi obstaja možnost, da je oče del premoženja zapustil tudi materama in številnim ljubicam) atraktivna in dominantna Primorka Donatella obeta največji delež ter z njim možnost za »osamosvojitev« in solistično kariero. Čakanje na oporoko med ne več prav mlade sestre vnese nemir, znova vzniknejo stare zamere in zdi se, da med seboj kar tekmujejo v »strupenosti« in v tem, katera bo drugo bolj prizadela; Donatella neusmiljeno in žaljivo strelja z vsemi topovi, simpatična in obilna Fiorella, ki jo z Donatello druži tudi skupna mati, ostaja ravnodušna in šaljiva, a je sposobna nasprotnico »zabiti« v trenutku, konzervativna (in zato še vedno deviška) Korošica Marija pa se panično trudi miriti strasti … Vse, dokler vse tri znova ne premaga sestrska ljubezen.
Glasbena komedija za tri igralce (prav ste prebrali, za igralce), zabavna v rimanih in narečno obarvanih dialogih, predvsem pa všečna s priredbami znanih napevov in popevk od petdesetih let dalje, nadaljuje niz uprizoritev, s katerimi se Gledališče Koper v slovenskem gledališkem prostoru vse bolj uveljavlja kot glasbeno gledališče.
Prejete nagrade
Rok Matek
Ustvarjalci uprizoritve Trio Gašperja Tiča
Iz kritik
Ni dvoma, da bo to uspešnica. Petkova premiera (13. 11.) Tria igralca in tokrat predvsem avtorja Gašperja Tiča črpa iz žlahtnih vzmeti nekdanjosti komedijskega žanra, ko se nedolžna in v hipu razpoznavna zgodba odvija pred gledalcem neproblematično in neproblematizirajoče, a v pripovedni lok razkošno šiva smeh, gage, igralske performanse in predvsem radoživost, ki se je v slovenskem etabliranem gledališču skorajda izgubila.
/…/
Predstava torej, ki teče gladko in kratkočasno. Režiser Jaka Ivanc je ob sodelovanju avtorja glasbe in priredb Davorja Hercega, kostumografa Lea Kulaša (ustrezne obleke, ki so simbiotično podčrtavale značajske črte treh sester) in koreografa Mihe Krušiča oblikoval predstavo, ki nikoli ne zapade v pretiravanje, pozna meje giba, besede in atmosfere, ki mora biti pravšnja, nekarikirana, prej naivna. Izjemne glasbeno-igralske sposobnosti Mateka, Smoleja in Malalana so mu seveda olajšale delo, ampak pri tem ne gre spregledati tega, kar sem pravkar omenil: Ivanc je vse začimbe komedijskega žanra in rimanega besedila, ki je smešnost le še stopnjevalo, znal dozirati do pravšnje meje. To pa pomeni, da je Trio žlahtna komedija brez družbenokritičnih bodic in skomin, ustvarjena je za to, da zabava. In to se ji je povsem posrečilo. Še več, zaradi skladnega prelivanja vseh elementov dramske igre, v kateri pa ima igralec spet osrednjo vlogo in besedo (končno!!!), presega še tako velika gledalčeva pričakovanja. Uspeh je zagotovljen, nezadržen smeh tudi. In to je vse, kar ima ta komedija ponuditi!
Vsi trije igralci so suvereni v petju in v igralski interpretaciji (Tič je tudi avtor slovenskih besedil songov, avtor glasbe in priredb pa je Davor Herceg). Rok Matek povsem verjetno funkcionira kot krščansko indoktrinirana Korošica Marija, Daniel Malalan pa kot radoživa Fiorella. Osrednja figura, najbolj dominantna od sester, je Donatella, ki jo interpretira Uroš Smolej, sicer član igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega. Njegov pevski in igralski nastop ponuja presežek, levitev v žensko je pri njem tako prepričljiva, da potencira črni humor, ki ga vsebuje besedilo. Smolejeva igra je namig na subverzivni potencial travestije, iz katere, osvobojene kalupa fikcije, lahko zraste resnično obskurni, prevratniški »queer cabaret«.
V predstavi izstopa tudi kostumografija Lea Kulaša. Kostumi so krojeni po zgledu zastarelih ženskih uniform Slovenskih železnic, s čimer nakazujejo na milje občinstva treh sester. Ustrezna je tudi bleščavost uniform in upoštevanje značajskih lastnosti posamezne sestre pri tem, kako se ji obleka prilega. Mariji (Rok Matek) je obleka ohlapna, skladna z aseksualnim krščanskim prepričanjem, da je treba obline čim bolj zakriti, Donatelli (Urošu Smoleju) je obleka kot ulita, pri Fiorelli (Daniel Malalan) pa linija obleke sledi predvsem liniji poudarjenih oblin. Kostumi skupaj z masko (oblikovalka maske je Tina Humar) in v kombinaciji z besedilom, igralsko interpretacijo, petjem in celostno uprizoritveno podobo tvorijo zmagovito kombinacijo.
Največji čar Tria je v energiji, iz katere je razbrati, da je predstava predvsem kolektivna stvaritev in da je besedilo napisal igralec, vešč gledališkega aparata, predvsem pa z odličnim poznavanjem odnosa med igralcem in publiko, sredstev doseganja komičnosti na odru ter vsebin in obdelav besedilne podlage, ki tovrstne učinke omogoči.
Sama igra se odlikuje z veliko mero distance in humorja, ki ga poudarjajo koreografija in do konca zategnjene grimase. Ne samo ubrano petje pop klasik s prirejenimi in poslovenjenimi besedili, glavni mik je artikulirana in seveda pretirana, preoblačilna igra; vzvišena, z gibljivimi očmi in v stran zamrznjenimi pogledi komentirajoča pojava Uroša Smoleja, karikirano zaobljen in skoraj hrčkast izraz gurmeta med trojico Daniela Dana Malalana in reakcije tiste na dnu kljuvalnega reda, ki zraven še po koroško zavije, Roka Matka. Humorni učinek je dvojen, tudi zaradi naučene in karikirane gracilnosti v damske vloge prismukanih igralcev, ki ob pevski natančnosti pokažejo tudi svoj nedvomni in preverjeni komedijski talent. In disciplino, ki jih omejuje in varuje pred pretiranostmi.
