Mojster karakterne komedije Branislav Nušić, ki se je kot najbolj znan srbski komediograf že davno zapisal med nesporne klasike, je v Žalujoči družini (komedijo je napisal leta 1935, tri leta pred smrtjo) svojo kritično ost usmeril v pokvarjeno, sprenevedavo in povampirjeno družbo, predvsem v človeški pohlep. Družina se zbere po pogrebu strica na njegovem domu in vsak od tako imenovanih »sorodnikov« je prepričan, da je prav on upravičen do dediščine. Vsi se sprenevedajo, žalujejo in hvalijo pokojnika, dokler se ne izkaže, da je njihovo upanje na dediščino prazno. Takrat padejo maske in žalost ter spoštovanje do pokojnika hitro splahnita. Nušić je v Žalujoči družini izjemno natančno prikazal in razkrinkal neiskrene odnose v družini, ko zaradi pohlepa maske sprenevedanja malomeščanske srenje začnejo padati in pred nami zazeva zgolj primitivizem in zvitost malega človeka.
Duhovite, strupene in večno aktualne Nušićeve komedije o razkrinkavanju hipokrizije, laži in pohlepa ne razumemo le kot lahkotno, sproščujočo in neobvezno komedijo, temveč predvsem kot priložnost za radikalno kritiko in odkrivanje družbene moralno-etične sprevrženosti; obenem pa tudi kot natančen in neusmiljen prikaz vsakdanje človeške banalnosti in pritlehnosti.
Bitka za dediščino je tudi v Sloveniji postala nekakšen nacionalni »šport« oziroma arhetip, skozi katerega se zrcalijo moralna sprevrženost, pohlep, dvoličnost in lakomnost, zato je Žalujoča družina idealna priložnost, da se s komedijo kritično prikažejo tudi stanje v slovenski družbi in odnosi v slovenski družini.
NAGRADA:
Igor Vuk Torbica – žlahtni režiser za režijo Žalujoče družine na 26. festivalu Dnevi komedije, Celje, 2017
Gostujeta Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje.