Znamke, nakar še Emilija

Časopisni oglas ponuja zanimivo menjavo – največjo in najdragocenejšo zbirko znamk na svetu za najlepšo žensko sveta, Emilijo, »regino čutnosti, kraljico naslade, žensko, žensko, cesarico seksa«. In časopisni oglas tudi združi Filatelista ter Možakarja, soproga pravljično lepe Emilije. Sklenjena kupčija za oba predstavlja menjavo vsega, kar premoreta v življenju; Filatelistu, ki je navkljub neprecenljivi vrednosti znamk brezdomec, sanjska ženska lahko odpre vrata v boljšo družbo, Možakarju, ki ne želi več živeti v senci najbolj zaželene ženske, pa znamke lahko omogočijo novo življenje.

Nenavaden oglas pa ima tudi nenavadne posledice. Filatelist, ki z Emilijo pridobi še služabnika Alberta in vse Možakarjevo premoženje, postane del igre dveh skrivnostnih, vohunskih in diverzantskih band, ki se borita za zbirko znamk. A izkaže se, da je Alberto član ene od omenjenih tolp, vse bolj se zdi, da Možakar pripada drugi, le ugibamo lahko, kateri pripada Filatelist, in tudi Emilija nenadoma obvelja za nevarno žensko…

Naslov, ki si ga je pred skoraj štiridesetimi leti za svojo drugo igro vzel Dušan Jovanović (igro je napisal leta 1969, po objavi v Problemih pa je bila istega leta krstno uprizorjena v Drami SNG Ljubljana), resda poudarja opisani zaplet in se pod plaščem parodirane kriminalne igre navidezno distancira od kakršnega koli globljega smisla ali ideje, a ustvarjalcem in gledalcem vendarle ponuja tudi razmislek o človekovih željah, njihovem soočanju in posledicah, ter izpostavlja vprašanje človekove svobode in eksistence.