Ana Karenina je eden najbolj pretresljivih romanov svetovne literature, ki je prevzel generacije bralcev po vsem svetu. To je srhljivo lepa ljubezenska zgodba, polna kesanj, upanj in razočaranj. Ljubezen je v tem romanu območje človekovih najglobljih iskanj in teritorij morebitne odrešitve, hkrati pa dinamit, ki razstreli predsodke, premakne družbene konvencije v temeljih in pomeni tisto silovitost in moč, s katero se posameznik upre vladajočemu redu, čeprav v tem uporu izgori in propade. To je tudi zgodba o posameznikovem iskanju drugega v svetu, ki nas na videz združuje v skupnost, v resnici pa nas zaklepa v osamljenost.
Jovanovićeva odrska priredba znamenitega Tolstojevega romana iz leta 1878 v veliki meri ohranja kompleksno romaneskno zgodbo, a vendarle na odru ustvari dramo, ki izzveni izjemno sodobno. Zgodba o veliki neobvladljivi ljubezni, ki trči ob številne zunanje pa tudi ob nekatere notranje ovire, je zgodba o posamezniku/posameznici in o družbi, v kateri ni prostora za tiste, ki se ne držijo pravil. Ljubezen, ki trešči v življenje uglajene plemkinje, soproge in matere, Ane Karenine, je prevelika za družbo in njeno dvojno moralo, za njene rigidne (tudi nepisane) zakone, za njeno ozkosrčnost in neprizanesljivost. Kratkotrajna izpolnitev v nedovoljeni ljubezenski zvezi je »kaznovana« – Ana Karenina izgubi pravico do sina, družba jo zavrne in izobči. Izolacija, prikrajšanost, vsakršni dvomi stopnjujejo njeno nesrečo v agonijo, v kateri vidi en sam izhod.