Filumena Marturano
Drama| Koprodukcija | Gledališče Koper in SNG Nova Gorica |
|---|---|
| Trajanje | Predstava traja 2 uri in 15 minut in ima odmor |
Ustvarjalci
Filumena Marturano, ki jo je premožni Domenico Soriano pred petindvajsetimi leti pobral iz napolitanske javne hiše in je ves ta čas zaman upala, da jo bo vzel za ženo, nenadoma na smrt zboli. Da bi ji olajšal zadnje ure, se Soriano z njo na smrtni postelji poroči – tedaj pa Filumena kot po čudežu ozdravi. S pravicami, ki ji jih prinaša novi »status«, sklene, da bo nadomestila vse, kar je v teh letih zamudila. Domenicu prizna, da je mati treh zdaj že odraslih sinov in da mu je, zato da bi jih lahko spravila do kruha, ves čas kradla denar. Ko zahteva, da njeni sinovi, ki so otroštvo preživeli v reji in matere sploh ne poznajo, prevzamejo priimek Soriano, Domenico najame advokata, ki Filumenin in Domenicov zakon razveljavi. Sprijaznjena s tem, da ne bo Domenicova žena, se Filumena sinovom razkrije kot mati in Domenicu prizna, da je eden izmed njih njegov. Domenica, ki nima drugih otrok, razkritje tako presune, da se je zdaj pripravljen s Filomeno še enkrat poročiti, še prej pa želi ugotoviti, kateri sin je zares njegov …
Na prvi pogled komična, celo groteskna zgodba o poroki in ljubezni, ki je konec petdesetih let prejšnjega stoletja gledalce namerno izzivala z vprašanjem, ali se prodajalka ljubezni lahko sploh poroči, se ob podrobnejšem branju izkaže za kompleksnejše in kritično zastavljeno dramsko pisanje; besedilo namreč ne problematizira le položaja in pojmovanja žensk sredi katoliške in patriarhalne Italije, temveč z melodramsko zgodbo spregovori predvsem o bedi in tragiki malega italijanskega človeka, do katerega je de Fillipov pristop vedno razumevajoč, poln topline in jasno je čutiti, kako je vedno na strani tistih, ki so v življenju, tako kot Filumena Marturano, največ pretrpeli.
Igralec, režiser in dramatik Eduardo de Filippo (1900–1984), ob Pirandellu najpomembnejši italijanski komediograf 20. stoletja, je igro Filumena Marturano, ki temelji na resnični zgodbi, napisal za svojo sestro, igralko Titino. Praizvedba v Neaplju leta 1946 (v kateri je de Fillipo igral Domenica Soriana) je postala uspešnica zahvaljujoč prav Titinini interpretaciji. Svetovno slavo pa je igri bolj kot de Fillipov film z enakim naslovom (1951) prinesla filmska priredba z naslovom Poroka po italijansko v režiji Vittoria De Sice, v kateri sta v glavnih vlogah nastopila Sophia Loren in Marcello Mastroianni. V koprski postavitvi igre, že četrti na slovenskih odrih, bo v naslovni vlogi nastopila gostja iz SNG Drama Ljubljana, Saša Pavček.
Prejete nagrade
Lara Jankovič
Iz kritik
Predstava /…/ gledalca vase vleče zlagoma, a zanesljivo, tako z vznemirljivo štorijo kakor tudi – in predvsem! – z močno igralsko zasedbo. Glavni vlogi sta postavljeni na trdne temelje, na globoko vkopano tradicijo: Bine Matoh se je skozi leta in desetletja izmojstril v vlogah karizmatičnih gospodarjev, nabitih tako z voljo do moči kakor s hudimi notranjimi boji, Saša Pavček pa je prav v Kopru oživila že lep šopek strastnih mediteranskih žensk, polnokrvnih babnic. Sočna primorska narečna govorica, ognjevit temperament in muhasta šegavost njeno novo vlogo občasno resda približajo slovitemu liku Lučane iz monokomedije Bužec on, bušca jaz, od katere pa Filumeno vse bolj in bolj odteguje trpka življenjska usoda, ki morebitni smeh gledalcev kaj kmalu zamaši s kar velikim cmokom. Njenemu vročemu in prekipevajočemu koprnenju po uveljavljanju pravice do znosnega, količkaj srečnega življenja Bine Matoh zoperstavlja Domenicovo hladno izborno govorico, ranjeni ponos in zavedanje vse večje šibkosti odcvetelega plejboja. In napeto resnobnost, ki se vse pogosteje in vse siloviteje razpoči v srd.
Četudi je življenjska pustolovščina Filumene Marturano zgodba s srečnim koncem in »katarzično spravo«, jo – kljub na videz lahkotnejšemu besedilnemu žanru – od enostranske označbe tokrat nedvomno ločuje razdelana, tragikomično uravnovešena in žlahtno (samo)kritična upodobitev Pavčkove.
