Hlapci pomenijo nesporni vrh Cankarjeve dramatike, njihova ideja pa vse do danes ni izgubila svoje, za slovenski narod boleče, aktualnosti. Hlapci so bili in ostajajo najradikalnejši in najlucidnejši prikaz stanja duha slovenskega naroda, ki celo sto let po nastanku drame ostaja enak. Čeprav je Cankar za osrednjega »junaka« izbral učiteljstvo, je več kot očitno, da je želel opozoriti predvsem na problem najširše družbe, ki temelji na nenačelnosti in na konformistični miselnosti, z intimno dramo učitelja Jermana v njegovem »boju« z oblastjo pa prikazati vso bedo političnih razmer (»Naredil sem veren portret naših sedanjih nadvse umazanih političnih razmer.«) in enkrat za vselej opraviti natančno diagnozo hlapčevske narave slovenskega naroda.

Režiser in avtor koncepta Matjaž Berger v novi interpretaciji Hlapcev ohranja skoraj celotno Cankarjevo besedilo, vendar ga nadgrajuje z vzporednimi komentarji (od tod tudi naslov Komentirana izdaja), ki jih najde pri filozofih, kot so Pascal, de la Boétie, Hegel in Althusser. V uprizoritveni tok so tako integrirani odlomki iz filozofskih del, nekakšna filozofska hrestomantika, ki poudarja nadčasovno razsežnost Cankarjeve dramatike in avtorja postavlja v tako rekoč univerzalni evropski kontekst, hkrati pa opozarjajo na razmerje hlapec – gospodar in skušajo odgovoriti na vprašanje, zakaj je tako imenovana slovenska mentaliteta veliko bolj nagnjena k pojmu hlapca kot k pojmu gospodarja. Univerzalnega odgovora uprizoritev ne da, v dramskem zapisu pa poudarja tista mesta, ki na postavljeno vprašanje odgovarjajo že sama po sebi.