Inštrukcija

Potrebujete doktorat iz materialnih ved ali vsestranske filozofičnosti? Potrebujete absolutnega ali megatotalnega? Če ne veste, koliko je štiri manj tri ali kako se po orientalsko reče vrtnice moje babice, so prav tako žolte kot moj ded, ki je bil aziat, je morda bolje, da se prijavite le na delnega. Vsekakor si privoščite uro Inštrukcije z Učenko in Profesorjem, a bodite brez strahu – besede, obtežene s pomenom in obremenjene s smislom, bodo strmoglavile v gluha ušesa, vam pa bo ostala več kot zabavna megatotalna gledališka izkušnja.

Zakaj danes uprizarjati Inštrukcijo Eugèna Ionesca? Vprašanje se zdi bolj absurdno, kot je sama igra: gre namreč za dramaturški biser, umetnino, za eno od temeljnih gledaliških besedil 20. stoletja. Toda vseeno vzemimo vprašanje resno: Kaj ima danes Inštrukcija povedati sodobnemu človeku? Času in družbi, v katerem živimo? Paradoksalno, na neki način vse. Če je bistvo absurda človekova neskladnost z naravo, potem se večno ponavljajoči obred, ki neizogibno pelje v uboj Učenke, dogaja na zgodovinski in nezavedni ravni. Sodobna (hiper)informacijska družba pušča temne lise. Virtualno pušča posledice v realnem; tam namreč teče prava kri. Množica informacij, frenetična v svoji neselektivnosti in agresivna v svoji dostopnosti, vodi v smrtni strah pred »ne-vedeti«, pred biti »ne-informiran«. Hkrati pa »vedeti« in »učiti« postane falično orožje v rokah Profesorja, postane substitut njegove nemoči. Kar spominja na nemoč nikoli odraslega moškega, ki mu meje seksualne svobode postavljata Mati – Služkinja in Računalnik – Gospodar. Ko v ta svet vstopi mlada Učenka s svojo naravo, erosom, čutnostjo in nevednostjo, postane konec neizbežen … Inštrukcija je še vedno tudi igra o nasilju: mentalnem in fizičnem. Ostaja smešna in hkrati strašna učna ura z večnim in neizogibnim koncem: tragični perpetuum mobile civilizacije in barbarstva.