Steklena menažerija

Večina dram Tennesseeja Wiliamsa sicer obravnava problematiko širše družbe, vendar izhaja iz njegove avtobiografske izkušnje. In nič drugače ni s Stekleno menažerijo. Problem odnosov med materjo, boemskim sinom, ki se ukvarja s pisanjem, in invalidno ter hipersenzibilno hčerko je avtor izkusil na svoji koži, v svoji družini – in prav o tem govori tudi v Stekleni menažeriji. Toda to je samo grobi okvir zgodbe, v kateri nam spregovori še o večnem razkoraku med iluzijami in resničnostjo, željami in hrepenenji in grobo ter kruto stvarnostjo neizprosnega in negotovega sveta. Še prav posebej pa so Williamsova besedila znova aktualna v današnjem času recesije, saj se njegove drame dogajajo na identičnem socialnem in družbenem ozadju, kakršno je bilo na jugu države v času velike recesije v petdesetih letih preteklega stoletja.

Williams je avtor natančnih in globokih dramskih izrisov in zapletov med junaki psihološko zahtevnih dram. Njegova dela so vedno znova izziv režiserjem in igralcem, še posebej pa zaživijo v drznih in nekonvencionalnih postavitvah, ki se ne zatekajo v varne lagune klasike, ampak se odpravijo v neznano v konceptualnem, igralskem in estetskem smislu. In prav Damir Zlatar Frey, ki je v slovenskem gledališkem prostoru v preteklosti ustvaril niz nepozabnih in odmevnih predstav (Grumov Dogodek v mestu Gogi, Strniševe Žabe, avtorski projekt Lepa Vida, avtorski projekt Kri in košute, Tramvaj Poželenje), sodi med tiste režiserje, ki svojo interpretativno ost zmeraj znova zadirajo globoko v dramsko tkivo in se ne zadovoljijo s konvencionalnimi pristopi ali rešitvami. Nekonvencionalen in drzen, psihološko raziskovalen in čustveno nabit je tudi njegov pristop do Steklene menažerije.