Vitez čudes

Ta pri nas manj znana klasična komedija v verzih opisuje razburljivo življenje španskega junaka Luzmána, ki v Rimu, kljub temu da nima prebite pare, živi razkošno in uživaško življenje. Postavnemu in šarmantnemu se ne more upreti nobena ženska. Za nos vodi kar tri hkrati, vse nebeško lepe in bogate. Ker ga je narava obdarila ne samo s šarmom, temveč tudi izjemno bistrostjo in namazanim jezikom, kot za šalo prinaša okrog prav vsakogar. Brez kančka slabe vesti spretno krmari od laži do laži in od goljufije do goljufije; s pomočjo preoblek ali kar tako igra različne vloge, si izmišlja vse mogoče izgovore ter izkorišča človeške slabosti in nečimrnost. Tudi ko mu gre že zelo na tesno, trdno verjame, da ga bo rešil čudež. In to se po potrebi, seveda, tudi zgodi. Kako pusto bi se mu zdelo življenje, če se ne bi spuščal v nevarne pustolovščine! Za občutke drugih mu ni mar, sam pa se brezmejno zabava. Ker bi težko rekli, da je sploh kdo v tej igri zares odkritosrčen in pošten, je zapletov še toliko več. Prav zato morda Luzmánu laže odpustimo njegove grehe.

Vitez čudes, pisan v bogatem in gibkem jeziku, je živahna in mojstrsko izbrušena komedija, ki jo je v Madridu rojeni dramatik in pesnik Lope Félix de Vega Carpio (sicer avtor več kot 1800 gledaliških iger) napisal okoli leta 1593 in spada v zgodnje obdobje njegovega ustvarjanja. Ker besedila tega dramatika le redko zaidejo na slovenske gledališke odre (od sredine prejšnjega stoletja smo na Slovenskem uprizorili le Premeteno dekle, Prebrisano norico, Začarani gaj, Ljubavni vozel, Ovčji kal in leta 1955 Viteza čudes), je Vitez čudes v novem, svežem prevodu Primoža Viteza priložnost za vnovično srečanje z de Vego.