Vorkšop na Moljera

Vorkšop na Moljera svoje izhodišče veže na gledališko tematiko, ki jo avtor Matjaž Zupančič nedvomno izjemno dobro pozna. Simon Luzer, njegova partnerica Elma in prijatelj Fridolin pod vodstvom Centra za brezdramsko kreativno pisanje skušajo uprizoriti Molièrovega Tartuffa. Njihova invencija v sodobnem času – kjer so klasična dramska besedila le izhodišče za manipulacije režiserskih nebuloz – je v tem, da bi Tartuffa uprizorili takšnega, kot je napisan. Producent in njegova sodelavca so zgroženi nad tako bednim konceptom, saj je treba vse klasične drame napisati na novo, postaviti v smeri brezdramskega, iracionalnega, brezčasnega, a v procesu ustvarjanja predstave po navodilih Centra za brezdramsko kreativno pisanje v Simonu vendarle dozori odločitev, da bo ostal zvest sebi.

Komedija  je prejela nagrado žlahtno komedijsko pero 2014, žirija pa je v utemeljitvi zapisala, da se komedija Vorkšop na Moljera duhovito poigrava z znano gledališko predlogo in jo umešča v sodobni čas, kjer avtor Matjaž Zupančič z ostrim peresom okrca »blef« in puhlost nekaterih sodobnih gledaliških prijemov, ki temeljijo zgolj na samopoveličevanju. Z duhovitim in iskrenim dialogom, mešanjem klasičnega žanra s sodobnimi prijemi in bistro izrisanimi dramskimi osebami je komedija privlačna tudi za širše občinstvo in ne le za gledališčnike, saj se s pomočjo gledališkega medija ponorčuje iz bleščečega videza brez prave vsebine, ki je dandanes pogost pojav na vseh področjih človeškega bivanja.